Vse kar je, je prizemljeno. A v trenutku, ko začnemo verjeti, da ni, ni. Mnogokrat so travmatčni dogodki tisti, ki nam preprečujejo videti in vedeti. In tudi tukaj je tako.

Vsak od nas stoji na zemlji, vsak od nas počne svoje stvari na najbolj primeren način zase. A ni glavni point v tem, da počne stvari na najbolj primeren način za njegov um, temveč za lastno energijo. In če ni usklajenosti med njo in med umom, no, potem tudi prizemljenosti ni takšne kot bi morala biti.
V življenju se mnogokrat naučimo, da ne smemo biti spontani, da ne smemo slediti sebi in svojim občutkom. Je že res, da nas drugi spodbujajo, da naj zaključimo stvari in najverjetneje jih. Pa sploh zaključujemo tisto, v kar verjamemo ali v kaj drugega?
Zelo je pomembno, da zaključujemo tisto, kar nam je pisano na dušo, kajti če ne, potem začnemo prizemljevati nekaj drugega. Iz tega sicer pride ena lepa sposobnost, kjer se naučimo prizemljevati stvari, a vprašanje je, če smo se naučili prizemljevati prave stvari za nas ali pa kar nekaj, ker je tako naneslo.
Če namreč ne vidimo, kaj je prava stvar za nas, je to velika težava, ki nas zna spremljati vse naše življenje, saj enostvano ne vidimo; ne zmoremo prepoznati tistega, kaj je prava resnica za nas. Dosti krat tega sicer morda ne vidimo, a imamo občutek. In če nas v takih situacijah okolica premami, da začnemo prizemljevati nekaj drugega, kot tisto, kar je prav za nas, se začne na ravni energije ustvarjati neka motnost. In takrat ne moremo živeti svojega pravega življenjskega namena.
Pri vsaki stvari, ki se je lotimo, ki se zdi za nas prava, je dobro držati fokus in je dobro slediti tja, kamor nas vleče. Je že res, da nas v takih trenutkih, ko bi se naj odločili za pravo pot zasuje množica priložnosti za nas, a je dobro biti neomajen v svoji lastni resnici. Kajti če ne bomo kaj hitro potegnjeni na stran pot. In ko smo enkrat tam, je pot nazaj izredno težka. Razen če...
V življenju je vedno dobro najti fokus, usmeritev tja, kamor nas vleče duša. In če te usmeritve ni, če je nekaj, kar nam preprečuje videti našo lastno resnico, no, potem se je dobro zustaviti v sebi in počakati, da se energija zbistri in nam pokaže, kaj je naša prava pot.
Kam nas pravzaprav velče duša? Je to v svet motnosti, v svet jasnosti? Definitivno je čisto vseeno kam, dokler se iz tega nekaj naučimo. In v tistem trenutku motnost postane jasnost.