Pot mojstrstva  je razumeti največje priložnosti v vsakem trenutku. Tu ni nujno, da se gre o biti izurjen ali neizurjen, bolj se gre o potencialu. Mojstrstvo je celo doseganje potenciala tudi, ko je veščina neznatna, je raztegovanje uma tudi, ko je izobrazba majhna. Miselni nabor mojstrskih naborov naše zavesti, da bi spoznala polni potencial, ki je možen v vsakem trenutku.

Ne obstaja ne »trik«, ne tehnika ali »skrivnost«, da bi dosegli okrepitev, kot ni načina za razsvetlitev. Prej ali pozneje je delo potrebno opraviti, potrebno je razsvetliti aspekte teme, šibko je potrebno okrepiti in iluzijo preseči. Vse poti imajo potencial, da nam razkrijejo potencial za tem kako naš um deluje in na vsakem nivoju bomo vzdolž poti imeli priložnost videti, da tako mnogo, mnogo poti lahko vodi do samo-mojstrstva in okrepitve. Razlika bo vedno med tem, ali bomo šli po direktni poti ali indirektni.

Nenehna izbira ignorance nas bo sčasoma oskrbela s priložnostmi za resnico preprosto ker bo svetleča, očitna resničnost s katero nismo zadovoljni ali okrepljeni postala premasivna, da bi jo še lahko ignorirali. Ko nas boli preveč potem začnemo iskati odgovore. Ponavljajoča se izbira resnice bo pomenila, da v vsakem danem trenutku sprejmemo priložnost za razkrivanje okrepitve in razsvetlitve, noben trenutek ni preveč poseben ali svetovljanski. Za resico kot poseben mentor je Dan Millman povedal, »da navadni trenutki ne obstajajo«.

Raznovrstnost je začimba vsakodnevnega življenja v tem, da nam preskrbi brco v našo percepcijo, ki nas porine, da izkusimo drugače, kot smo vajeni izkušati. Prisiljeni smo se prilagoditi in čutiti na drugačne načine. Mogoče se bomo počutili nerodne, neumne ali nesposobne in tudi ti trenutki ponujajo priložnost vnesti in spoznati okrepitev in razsvetlitev.

Vsekakor je to stvar zaradi katere se počutimo okrepljene med tem, ko počnemo iste stvari v katerih vedno blestimo, pri katerih čutimo, da imamo vse pod nadzorom in mogoče celo bolj kot pri večini.  Čisto drugačna stvar je najti okrepitev, ko že stotič pojemo note pri karaokah, kažemo svoji dve levi nogi pri irskem plesu ali imamo oblečen mamin najljubši vijoličen pulover z rožicami. Stvar je, da brez takšnih situacij, ki prinesejo na plano apekte nas samih, ki jih nismo imeli možnost razviti, jih čisto preprosti ne bi razvili.

Samo, ko počnemo stvari drugače vidimo več samih sebe. Pravzaprav je darilo, da je za te, ki se zanimamo za osebni razvoj, da je za nas tako brez oklevanja na razpolago, da izkusimo in razkrijemo naš notranji jaz. »Drugače« ni nujno, da je tako dramatično kot poziranje za akt ali v stand-up komediji. Lahko je tako enostavno kot poslušanje drugačne glasbe v varnem domu. Lahko je ples na to drugačno glasbo. Lahko je to, da se okopamo ali preberemo knjigo. Lahko je to delo na vrtu ali pogovor s sosedom. Lahko je to, da ne govorite z nikomer nekaj časa. Priložnost katerekoli od teh izkušenj ni v tem kar je, temveč v tem kar prinese na plano iz naše notranjosti. V več aspektov nas samih vnesemo okrepitev, bolj prepoznavamo mojstrstvo. Ko ta razvoj napreduje postane očitno, da  ima mojstrstvo malo opraviti z našo veščino ali izobrazbeno stopnjo, temveč z našo pripravljenostjo in voljnostjo prizadevati si za našim potencialom. To je nemara največja veščina med vsemi in njena lepota je v tem, da se za vse te druge veščine in znanje zdi, da postanejo dosti lažje, ko ste v tem stanju uma.

Glejte kako pes teče, da bi zgrabil žogo. Ni izgubil poguma, da je morda ne bo zgrabil, lahko spi zaradi tega, ker včeraj 5 krat ni zgrabil žoge in vsekakor ne bo dovolil, da mu bo katera od teh preteklih izkušenj  preprečila, da bi šel zanjo še tokrat. Razvoj lovljenja žoge je potisnjen do skrajnih meja, ker si pes dovoli, da gre tja. Isto stvar je mogoče opazovati pri dojenčkih in otrocih. Preden razvijejo »zrelost«, da začnejo skozi smoter opazovati kako bi jim lahko spodletelo in kaj to pomeni, preprosto gredo za žogo in zato se učijo z neverjetno hitrostjo. Po drugi strani pa velja za odrasle v generalnem, da se slabo učijo, če se sploh podajo na pot učenja! Več kot fleksibilnost je potrebna, da plešete swing, več kot odnos je potreben, da se javno v živo šalite pred publiko v baru in več kot fizična akcija je potrebna, da oblečete nekaj drugačnega – več kot vse te stvari, je največja ovira um, ki čuti, da je nekaj izgubil.

Kakor hitro umu dovolimo, da nam preprečuje izkušanje smo že izgubili. Izgubili smo priložnost za izkušnjo in videti, kaj smo se odločili, da zadržimo. Izbrali smo, da zadržimo naše strahove nedotaknjene in tisto za kar verjamemo, da smo nedotaknjeno. Namesto, da bi spoznali okrepitev skozi spreminjanje naše percepcije o nas samih, si prizadevamo zadržati našo percepcijo nespremenjeno. Ironija je v tem, da če smo res tako zadovoljni, da se ne premaknemo niti milimeter, zakaj smo potem sploh na poti samo razvoja?

Mojstrstvo je stanje uma. To stanje naredi težko lahko, ker je to stanje uma, ki ni nasprotno neuspehu. Ne ustvarja nič več strahu, kot ga že imamo in s strahom, ki je že prisoten izbere, da se pomakne naprej ne glede na vse. To je um, ki je nastrojen na uspeh. Vsak korak je preprosto korak bližje. Dvomi bodo dvomi, vendar pa niso ovire, razen če se ne pomikamo naprej in tako se dvomu odvzame moč. Kot napake, so to rezultati in nudijo priložnost, da razvijemo občutljivost in osredotočenost (fokus). So plemenitenje v napredovanju.

Mojstri predvidevajo, da jim bo trdno vztrajanje na svoji poti prineslo znanje in izkušnje in zato sposobnost za dosego ciljev. S tem, da to vedo jim omogoča, da postavijo vse drugo v svojo podporo. Njihovo stanje uma je optimizirano za uspeh in tudi njihova telesa so optimizirana za uspeh. Vse je prilagojeno temu, da izkoristijo prednost priložnosti, ki morajo vznikniti  - in ker so pripravljeni na priložnosti – vidijo priložnost povsod.

Eden razlogov, da mojstrovo stanje uma deluje tako dobro, je neomajno zaupanje, ki ga imajo. Ni važno, če drugi dvomijo, ni važno, če mi sami dvomimo. Naj dvomljivci in dvomljive misli naredijo svoje in mi bomo nadaljevali z našim. Ta tip podpornega, zaupanja v vsakem vremenu poda umu energijo in jasnost. Vedenje, da lahko dosežemo uspeh nam dovoli, da smo mirni in v centru. To dovoli telesu in umu, da optimizirata kisik in koordinacijo energije bolj učinkovito, kar spet poveča jasnost in energijo. Takšen atribut pomaga drugim. To je pomen koordiniranega pristopa. To je pomen, da sta um in telo kot eno. To je enost, ista enost, ki jo vidimo kako pes skaklja za žogo ali otrok, ko se uči hoditi.

Prevod: http://www.thepathofpower.com/