Prvi del
Vratarji med osebnostjo jaza in resničnim jazom so čustva. V resnici je potovanje med osebnostjo in resnico preprosto – svojo zavest premaknemo od »tu« do »tam«. Ta princip zadržuje resnico za katerokoli duhovno realizacijo od najosnovnejših temeljev zavedanja do najbolj neverjetno globokih izkušenj enosti z vesoljem. Oblika poti resnice je pokončna, naši koraki so tisti, ki so utrujeni. Med tem, ko postavimo naše korake v pokončni položaj postane pot enostavna.
Premikanje zavesti razkrije mnoge plasti in nivoje jaza. Vsak nivo izraža sebe z določenim občutkom in občutjem, ki nas odločilno nadzira skozi čustva, ki jih na nanj pripnemo. Medtem, ko bo ena smer uma izvabila čustvo radosti, ljubezni in blaženosti, bo druge razkrila čustva čiste frustracije, vznemirjenosti in strahu. Resnično zanimiva stvar je, da nas vsako od teh čustev, ne glede na to, če jih zaznamo kot pozitivne ali negativne, lahko, če jim damo priložnost, vsrkaja in nam prepreči, da bi se pomaknili naprej po poti do našega resničnega jaza. Čustvo, ki je zaznano kot pozitivno ne bo le misel kot taka, možno ga bo čutiti in včasih celo precej močno. To pogosto zagotovi celo večji izziv, da gre mimo, kot tako imenovana negativna čustva, saj ima užitek svoj lastni način jemanja motivacije ali želje, da se še naprej giblje. Objema nas, da ostanemo tu še malo dlje. Prepriča nas, da je to to, kar iščemo. Po drugi stani pa nam boleče izkušnje prišepetujejo, da se premaknemo naprej in se učimo in če imamo orodja jih bomo marljivo uporabljali naprej, da jih presežemo.
Prepoznati, da naš um in telo reagirata na bolečino z odporom in užitkom, je hrepenenje prvi korak do mojstrstva. Prepoznanje mora priti v obliki opazovanja telesa in uma, potem se na stiku to telo in um srečata, zavest pa prejme priložnost, da se premakne skozi in zazna duha. Skozi opazovanje uma in telesa bomo opazili, da z vsakim občutjem, ki vznikne se bo z njim povezalo čustvo. Ko se naše opazovanje oplemeniti in izostri opazimo rojstvo tega čustva. Z globljim opazovanjem opazimo prostor pred rojstvom in se premaknemo skozi.
Čustveno mojstrstvo zahteva, da se premaknemo v smeri popolnega zavedanja vse čustvene energije. To pomeni, da raje kot, da bi se umaknili od izkušnje vstopimo v njo.To je pravi pomen odcepitve. Umik ni odvezanost. Umik je strah ali izogib srečanja čustva in izkušnje. Odcepitev je biti sposoben popolnoma se povezati s čustvom in izkušnjo in ob tem vzdrževati našo zavest čisto in jasno. V tem stanju naša zavest ne doda nič k izkušnji. Ne doda percepcije čustva, ne doda percepcije dobrega ali slabega. Resnično preprosto izkusi kot ta je. Ko zavest obstaja na tem prostoru, gresta um in telo po poti resničnega jaza v ravni črti.
Drugi del
Kar je pomembno je premakniti zavest v smeri čustvenega mojstrstva. Ta premik bo opelemeniten in okrepljen skozi naravo svojega namena in sčasoma premikanja in pot bo postala eno.
Pomembno je razumeti, da je mojstrstvo dokončna kontrola in kontrola se gre o občutljivosti in sposobnosti odzvati se na to občutljivost. Predstavljajte si, da poizkušate držati vodo v vaših rokah. Če stisnete svoje roke tesno v pest potem bo voda spolzela skozi in je ne bo več, toda, če zajamete vodo nežno v svojih rokah potem bo morda tam ostala vsa. Taka je tudi kontrola. Razviti moramo svojo občutljivost, da bi lahko čutili in videli naravo naših čustev. Razumevanje te narave nam dovoli, da usmerimo obliko našega uma. Ko lahko zavestno predpostavimo obliko čustev potem lahko vstopimo v ta vrata. Skozi ta vrata lahko najdemo še eno subtilnejšo manifestacijo tega čustva in dana nam je priložnost, da oplemenitimo našo zavest še dalje. Sčasoma pridemo do začetka in se premaknemo skozi.
Prevzeti obliko, biti odprt, ločen in brezobličen so v bistvu vse enake stvari. S tem, da smo brezoblični prevzamemo obliko katere koli energije, ki jo srečamo in biti ločen (odcepljen) ne dodamo nič k enačbi. S tem, da smo odprti sprejmemo v nas same to kar izkusimo in s prevzemom oblike postanemo eno z njo.
Resničnost biti odvezan pomeni, da bomo občutili ves spekter čustev. Prav, narobe, grdo in več – nič ni predobro ali preslabo. Ob objektivnem opazovanju čustev in opazovanju misli in verovanj, ki pridejo s čustvi se učimo naravo ključa. Razviti sposobnost ostati občutljiv in brezobličen se premaknemo z obliko čustva in postanemo ključ.
Medtem, ko bo mnogo od nas občutilo težave pri čutenju in povezovanju s čustvi, ki jih je mogoče zaznati kot slaba ali celo zla, kot npr. jeza, ljubosumje, jeza in žalovanje, bodo drugi opazili, da je to čustvo prijetnosti, ki ga zares ne želijo izpustiti. Preprosto izpustite jih in vedite, da so izkušnje prijetnosti in bolečine vedno tam. Ni potrebno, da nas postane strah, da bi jih zgubili in pravzaprav nas ta strah zadržuje stran od tega, da bi občutili trenutek resničnosti kot je tu in zdaj. Znotraj tega trenutka resničnosti leži priložnost za spoznanje pravega jaza, toda moramo se premakniti skozi z zavestjo, ki jo izkušamo znotraj.
Tretji del
Razumevanje strukture čustev se zgodi skozi opazovanje fizičnih občutkov, lokacij in oblik čustev kot se manifestirajo v našem telesu. Ta isti princip zadržuje resnico ne glede kakšno čustvo to je, razlike se pojavijo, ker bo vsako čustvo imelo različno obliko in bo um zaznal njegovo sposobnost, da razume to obliko skozi njeno izkušnjo oblike. Na primer: čustvo sramu se bo občutilo drugače od čustva jeze, krivda se bo občutila drugače od čustva sovraštva, ljubezen se bo čutila drugače od čustva osuplosti. Vsako čustvo ima določeno obliko, ton, frekvenco in fizični občutek. Z učenjem, da najprej postanemo oblika se učimo kako premakniti obliko. Namesto, da bi ona kontrolirala nas, se naučimo imeti kontrolo. Korak za korakom, se učimo kontrolirati in usmerjati eno obliko ter na enkrat postanemo mojster svojih čustev.
Vsak od nas bo imel določena čustva, s katerimi bo imel večjo težavo se soočiti kot drugi. Kar je pomembno, ni toliko to kaj ta čustva so, temveč to, kako nadaljujemo, pri uporabi enakega principa, da jih izmojstrimo. Dramatična in globoka razlika se zgodi v naših življenjih, ko nas ta čustva, ki so nas včasih nadzirala, več ne. Ko smo sposobni imeti dovolj volje, da se soočimo z vsakim od naših čustev potem nas ta namen oskrbi s smerjo, ki jo potrebujemo. Vzdrževanje tega gibanja ne glede na strah in dvom bo postopoma razvilo naš um v ključ, ki nam dovoli popolno gibanje skozi ta čustvena vrata. Z vsakimi vrati, ki jih izmojstrimo postanejo naša čustva lažja. To je kot, da bi imeli več oblik in form s katerimi lahko delamo in naš um postane lažje usmerjati po določenih nivojih. Naslednji nivo učenja je vodenje uma, da se spremeni iz oblike v obliko in iz dimenzije v dimenzijo brez postanka. Ko se to nadaljuje se bodo razkrili novi nivoji globin kar zagotovi priložnost, da se še naprej brusi narava našega »ključa«. Prav tako se bodo razkrili novi prostori med formami, kar zagotavlja odprtja v nove realnosti in izkušnje.
Um in telo morata ves čas ostati budna na svojo lastno naravo. Vedno obstaja tendenca, da bi spremenili izkušnjo iz tega kar je in to tendenco je potrebno raziskati od najbolj obrobnega nivoja intelektualnega uma do najglobljega nivoja fizičnih in telesnih občutkov. Če zavest zablodi predaleč od izkušnje čustva, potem izgubimo priložnost, da se učimo kako ga preseči. Podobno, če dovolimo umu da ohromi na določenem aspektu čustva potem se lahko izognemo pogledu na to kar še obstaja znotraj njega. Ključ je, da vedno ostanemo budni opazovalci, da iščemo nova področja čustev in izkušenj tudi raziskujemo področja občutkov, ki so najbolj znani nam samim.
Od vseh veščin, ki so na razpolago na področju osebnostnega in duhovnega razvoja je morda čustveno mojstrstvo to, ki najgloblje izpolnjuje. To da imamo kontrolo nad energijami, ki nas izzivajo, navdihujejo, naredijo, da nas je strah in naredijo, da ljubimo pomeni, da smo sposobni ustvarjati pomen, navdih, namen in okrepitev po želji. V bistvu postanemo svoji lastni mojstri, ki niso več subjekti povezav z našimi čustvi in občutki. Medtem, ko se naše mojstrstvo povečuje se naučimo kako ustvarjati in preobražati čustvo in ko hodimo še naprej po tej poti začnemo izkušati resničnost kjer čustvo »kaj«, ki ga čutimo ni več tako pomembno kot »kdo«, ki ga doživljamo.
