Slovenci smo polni modrosti, modrosti, ki izvira iz davnih časov, iz časov, ko so po zemlji hodili še bogovi. Pa so zares? No, pa poglejmo...
Vsak od nas je ‘bog’, ko ravna v skladu z božansko voljo. Pa boste vprašali, kaj pa je božanska volja? No, to je volja, ki prihaja od zgoraj, od našega višjega Jaza, iz naše duše. In kako do nje? Ta volja je že ves čas prisotna, le puslušati jo moramo. Ko sledimo prebliskom, intuiciji, spontanosti ipd., smo v božanski volji, saj se takrat ne gre za nas, za to kar si želi narediti naša osebnost, temveč za nekaj višjega, drugega.
Naša osebnost je na enak način izgrajena iz dveh delov, iz višje in nižje. To je skupek lastnosti nekega posameznika, skupek lastnosti, ki jih izraža skozi svoj izraz. In bolj se prepuščamo božanskemu navdihu, bolj je naša osebnost približana izrazu božanske osebnosti.
Vsak od nas je lahko božanska osebnost, vsak od nas je lahko bog in seveda tudi je, saj ves čas izraža božanske lastnosti. Vprašanje je le, koliko skozi svoje osebnostne karakteristike nižja narave dovoli, da se te božanske lastnosti izražajo. In bolj jih spusti na plano, bližje je k svoji božanskosti.
Slovenci preteklosti, oni so živeli v popolni harmoniji z naravo, z vsem kar je, vse do takrat, ko njihov um, ni začel zastrupljati njihove osebnosti s svojimi umetninami. In te umetnine so bile zelo pogojene s časom in prostorom ter seveda tem, kar so doživljali tistega časa. Človek vedno živi v skladu s tem kar doživlja, vprašanje je le, kako in na kakšen način to doživlja.
Lahko se preda naravi in dovoli, da narava skozi njega izrazi to, kar si pač želi, lahko pa skoči v stare načine razmišljanj in obnašanj ter preveri, če mu je karkoli od tega iz preteklosti ni služilo na katerikoli ravni in se obnaša v skladu s tem. Enkrat, ko se preteklost dotakne prihodnosti prenehamo obstajati v sedanjosti, ker ta preprosto izgine.
Sedanjost je sedanjost brez vsega kar se je zgodilo in vsega kar se bo zgodilo. Je že res, da včasih moramo planirati, a še vedno živimo to naše planiranje v sedanjosti. In če ga ne, če nenehno premlevamo kaj bi se naj zgodilo, potem živimo namesto v sedanjosti, v prihodnosti.
Vse stvari, ki so se zgodile in, ki se bodo zgodile je dobro gledati z distance, ker nimajo nič skupnega s sedanjostjo. So le nek pokazatelj, neka smernica, kaj bi se morda lahko zgodilo. To pa je tudi vse. In če se preveč zadevamo ob to kar je bilo ali kar bo, preprosto pozabimo na to kar je.
Slovenci smo zelo orientirani na to, kar je bilo v preteklosti. Iz nje srkamo naboljše in to poizkušamo vgraditi v sedanjost. A tega se preprosto ne da. Vedno več jih to vidi in tisti, ki vidijo, da je preteklost le preteklost in da ne služi ničemur razen preteklosti sami, naredijo v življenju premike, saj se enostvno v energiji preteklosti več ne počutijo dobro in želijo raziskati novo, svežo energijo.
Mnogo ljudi beži v druge države, ker se preprosto nič ne zgodi, oni pa si želijo spremembe, mnogi zapuščajo delovna mesta, domove, mnogi opravljajo prekerno delo, ker jih stari način več ne zanima. Kaže pa se tudi na ravni kolektivne enerergije, zavesti, podjetja propadajo, se prodajajo tujcem, v državi bi se morale zgoditi korenite spremembe, saj enostvano nič več ne deluje kot je in kot bi moralo. Energija, kolektivna zavest Slovenije preprosto hoče spremembo, da se premaknemo v sedanji trenutek.
Dovolj je bilo sprenevedanja in hlinjenja nezmožnosti, v kateri se kopamo samo zato, ker se želimo držati starega, preteklosti, dovolj! Energija, kolektivna zavest samo hoče spremembe, da se podamo na novo razburljivo Indijana Jones raziskovanje. A duh Slovenstva je bil mnogo časa zatiran, vedno znova in znova pahnjen v um in razmišljanje o svoji ubogosti, o ubogosti svojega življenja in sedaj se ta nezmožnost za spremembe, za novo dihanje kaže v kolektivni zavesti. A ne kakor koli, temveč na način, da je končno prišel čas, da presežemo stare načine razmišljanj in se preobrazimo v metulja, kolektivnega metulja.
Slovenci že od pradavnine, od takrat, ko smo prvič začeli opazovati tokove kolektivne zavesti vemo, prepoznavamo in to, kar nam ta tako govori, tudi izražamo: “Boljše vrabec v roki, kot golob na strehi.”.
Postalo je že zelo očitno, da se ustvarja kolektivna masa, ki teži k spremembam. Vprašanje je le, kaj bomo s tem naredili. Lahko se namreč podamo v neznano, v razburljivo Indijana Jones dogodivščino, lahko pa se oprijemamo svojega vrabčka in mu kričimo zakaj ni golob.
Vsak od nas je ‘bog’, ko ravna v skladu z božansko voljo. Pa boste vprašali, kaj pa je božanska volja? No, to je volja, ki prihaja od zgoraj, od našega višjega Jaza, iz naše duše. In kako do nje? Ta volja je že ves čas prisotna, le puslušati jo moramo. Ko sledimo prebliskom, intuiciji, spontanosti ipd., smo v božanski volji, saj se takrat ne gre za nas, za to kar si želi narediti naša osebnost, temveč za nekaj višjega, drugega.
Naša osebnost je na enak način izgrajena iz dveh delov, iz višje in nižje. To je skupek lastnosti nekega posameznika, skupek lastnosti, ki jih izraža skozi svoj izraz. In bolj se prepuščamo božanskemu navdihu, bolj je naša osebnost približana izrazu božanske osebnosti.
Vsak od nas je lahko božanska osebnost, vsak od nas je lahko bog in seveda tudi je, saj ves čas izraža božanske lastnosti. Vprašanje je le, koliko skozi svoje osebnostne karakteristike nižja narave dovoli, da se te božanske lastnosti izražajo. In bolj jih spusti na plano, bližje je k svoji božanskosti.
Slovenci preteklosti, oni so živeli v popolni harmoniji z naravo, z vsem kar je, vse do takrat, ko njihov um, ni začel zastrupljati njihove osebnosti s svojimi umetninami. In te umetnine so bile zelo pogojene s časom in prostorom ter seveda tem, kar so doživljali tistega časa. Človek vedno živi v skladu s tem kar doživlja, vprašanje je le, kako in na kakšen način to doživlja.
Lahko se preda naravi in dovoli, da narava skozi njega izrazi to, kar si pač želi, lahko pa skoči v stare načine razmišljanj in obnašanj ter preveri, če mu je karkoli od tega iz preteklosti ni služilo na katerikoli ravni in se obnaša v skladu s tem. Enkrat, ko se preteklost dotakne prihodnosti prenehamo obstajati v sedanjosti, ker ta preprosto izgine.
Sedanjost je sedanjost brez vsega kar se je zgodilo in vsega kar se bo zgodilo. Je že res, da včasih moramo planirati, a še vedno živimo to naše planiranje v sedanjosti. In če ga ne, če nenehno premlevamo kaj bi se naj zgodilo, potem živimo namesto v sedanjosti, v prihodnosti.
Vse stvari, ki so se zgodile in, ki se bodo zgodile je dobro gledati z distance, ker nimajo nič skupnega s sedanjostjo. So le nek pokazatelj, neka smernica, kaj bi se morda lahko zgodilo. To pa je tudi vse. In če se preveč zadevamo ob to kar je bilo ali kar bo, preprosto pozabimo na to kar je.
Slovenci smo zelo orientirani na to, kar je bilo v preteklosti. Iz nje srkamo naboljše in to poizkušamo vgraditi v sedanjost. A tega se preprosto ne da. Vedno več jih to vidi in tisti, ki vidijo, da je preteklost le preteklost in da ne služi ničemur razen preteklosti sami, naredijo v življenju premike, saj se enostvno v energiji preteklosti več ne počutijo dobro in želijo raziskati novo, svežo energijo.
Mnogo ljudi beži v druge države, ker se preprosto nič ne zgodi, oni pa si želijo spremembe, mnogi zapuščajo delovna mesta, domove, mnogi opravljajo prekerno delo, ker jih stari način več ne zanima. Kaže pa se tudi na ravni kolektivne enerergije, zavesti, podjetja propadajo, se prodajajo tujcem, v državi bi se morale zgoditi korenite spremembe, saj enostvano nič več ne deluje kot je in kot bi moralo. Energija, kolektivna zavest Slovenije preprosto hoče spremembo, da se premaknemo v sedanji trenutek.
Dovolj je bilo sprenevedanja in hlinjenja nezmožnosti, v kateri se kopamo samo zato, ker se želimo držati starega, preteklosti, dovolj! Energija, kolektivna zavest samo hoče spremembe, da se podamo na novo razburljivo Indijana Jones raziskovanje. A duh Slovenstva je bil mnogo časa zatiran, vedno znova in znova pahnjen v um in razmišljanje o svoji ubogosti, o ubogosti svojega življenja in sedaj se ta nezmožnost za spremembe, za novo dihanje kaže v kolektivni zavesti. A ne kakor koli, temveč na način, da je končno prišel čas, da presežemo stare načine razmišljanj in se preobrazimo v metulja, kolektivnega metulja.
Slovenci že od pradavnine, od takrat, ko smo prvič začeli opazovati tokove kolektivne zavesti vemo, prepoznavamo in to, kar nam ta tako govori, tudi izražamo: “Boljše vrabec v roki, kot golob na strehi.”.
Postalo je že zelo očitno, da se ustvarja kolektivna masa, ki teži k spremembam. Vprašanje je le, kaj bomo s tem naredili. Lahko se namreč podamo v neznano, v razburljivo Indijana Jones dogodivščino, lahko pa se oprijemamo svojega vrabčka in mu kričimo zakaj ni golob.
