Ganeš, tudi poznan kot Ganaparti in Vinayaka, je eno najbolj poznanih in najbolj čaščenih božanstev v Hindujskem panteonu. Njegovo podobo je moč najti po celi Indiji, Sri Lanki in Nepalu. Hindujske sekte ga častijo ne glede pripadnost. Privrženost Ganeši je na široko razpršena in se njen vpliv širi k Jainijem in Budistom.
Čeprav je poznan preko mnogih lastnosti, ga njegova slonska glava naredi lahko razpoznavnega. Ganeš je na široko cenjen kot odstranjevalec ovir, zaščitnik umetnosti in znanosti in kot deva intelekta in modrosti. Kot Bog začetkov je čaščen na začetku ritualov in ceremonij. Ganeš se tudi invocira kot panteon črk in učenja med pisnimi zasedanji. Več besedil se nanaša na mitološke anekdote, ki so povezane z njegovim rojstvom in raziskuje in razlaga njegovor raznolično ikonografijo.
Ganeš je vzniknil kot ločeno božanstvo v 4. in 5. stoletju pred našim štetjem, med obdobjem Gupte, čeprav je podedoval značilnosti od Vedstkih in pred Vedskih znanilcev. Uradno je bil vključen med pet primarnih božanstev Smartizma (Hindujska verska skupnost)´v 9. stoletju. Vzniknila je sekta podanikov, ki se je imenovala Ganapathya, ki je oznaćevala Ganeša kot vrhovno božanstvo. Najpomembnejša sveta besedila posvečena Ganešu so Ganesha Purana, Mudgala Purana in Ganapati Atharvashirsa. Brahna Purana in Brahmanda Purana sta eciklopedije drugih dveh puransko žanrskih besedil, ki imata opravka z Ganešom.
Ganesha emerged as a distinct deity in the 4th and 5th centuries AD, during the Gupta period, although he inherited traits from Vedic and pre-Vedic precursors.[12] He was formally included among the five primary deities of Smartism (a Hindu denomination) in the 9th century. A sect of devotees called the Ganapatya arose, who identified Ganesha as the supreme deity.[13] The principal scriptures dedicated to Ganesha are the Ganesha Purana, the Mudgala Purana, and the Ganapati Atharvashirsa. Brahma Purana and Brahmanda Purana are other two Puranic genre encyclopedic texts that deal with Ganesha.
