Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Shams al-Din Tabrizi

Shams al-Din Mohhamad bin Ali bin Malik-e Dad ali Shams al-Din Tabrizi (pomeni “Sonce vere iz Tabriza”) je bil perzijski Sufijski svetnik, ki je najbolj poznan po njegovem intenzivnem odnosu z Mawlana Jalal ad-Din Rumijem. Pripisujejo mu zasluge, da je popolnoma spremenil Rumijevo življenje in misel po tem, ko je prispel v Konyo leta 1244.

Hazrat Shams je zapustil edino delo v prozi, ki je znano kot Maqualat (Pogovori), ki ga razkriva kot visoko usposobljenega v filozofiji, teologiji in duhovnosti. Bil je simpatičen govornik, katerega besede so bile enostavne in prodirale v globino.

Zgodnje življenje in družina

Hazarat Shams je bil rojen v 1980. v Tabrizu (danes Iran). Tabriz je bil popularen med Sufiji in mnogo velkih sufijskih svetnikov kot Hazarat Ahmad Ghazali, Hazarat Najmuddin Kubra in Anu Najib al-Suhrawardi so preživeli tem kar nekaj časa. Med njegovimi zgodnjimi leti, se govori, da je v Tabrizu živela skupina sedemdesetih svetnikov.

Že od ranega otrošta je bil obdarjen z duhovnimi sposobnostmi, ki jih njegovi starši niso mogli razumeti.

Za njegovega očeta so pravili, da je bil dober človek radodarne narave, čeprav ni bil na duhovni poti in zato mu Hazarat Shams ni mogel razkriti svojih mističnih vizij. Kot rezultat se je to prikazalo, da se je Hazarat Shams počutil odtujenega s strani njegovega očeta in drugih, ker ni mogel razložiti drugim v njegovi okolici svojih duhovnih občutkov. V svojem Maqalatu pravi:

“Moj oče me sploh ni razumel. Bil sem tujec v mojem lastnem kraju. Moj oče mi je bil tujec in moje srce se je odmaknilo od njega. Mislil sem, da bi se lahko zgrnil nadme. Govoril mi je prijazno, vendar pa sem mislil, da me bo pretepel in me izgnal iz hiše”

Ko mu je njegov oče rekel, da ne razume njegovega načina, mu je Hazarat Shams odgovoril, da nista “odrezka iste obleke”.

Za približno trideset ali štirideset dni, prav pred tem, ko je dosegel adolescenco, ga je njegov duhovni napredek napeljal na to, da je postal nenaklonjen hrani in je skril hrano v svoje rokave, kardarkoli mu je le-ta bila ponujena.

Izobrazba

Hazrat Shams je bil Shafi’i in je zelo obširno študiral figh (Islamsko pravo). Enega od petih glavnih Shafi’i pravnih besedil, ki se jih posebno omenja, da jih je študiral, so bili al-Tanbih fil fiqh al-Shafi'i, ki jih je napisal Hazrat Abu Ishaq al-Shirazi (l. 1083), eden vodilnih Shafi’i pravnikov enajstega stoletja in eden prvih učiteljev znamenitega bagdadskega kolidža Nizamiya.

Podporo je našel v učenjaškem preučevanju religije in ni maral pretvarjanja teh, ki so bili ponosni le na svojo duhovno pot:

“Najprej se nisem želel mešati s praviki, le z derviši. Rekel sem, da so bili pravinki nevedni dervištva. Ko sem spoznalm kaj je dervištvo in kje so, sem odkril, da sem postal bolj željan družbe pravnikov kot dervišev, ker so pravniki stremeli za tem, da bi nekaj dosegli. Ti drugi so se hvalili, da so oni derviši. Vendar pa, kje je resničen derviš? (Maqalat 249)”

Resnično je bil zelo izobražen, čeprav je prikrival to svoje dejstvo od religioznih učenjakov do te razsežnosti, da so bili njegovi prijatelji zmedeni, če sam sebe smatra za faqih (ućenjaka prava) ali faqir (Sufijskega asketa). Pravi:

“Nekdo je vprašal mojega prijatelja o meni: “Je on faqih ali faqir?” Odgovoril je: “Oboje, faqih in faqir.” Vprašal je: “Zakaj potem vsi sprašujejo o njegovem faqih?” Odgovoril je: “Ker je nejgova revščina takšne narave, da ne more govoriti o njej s to skupino... govori onstran meja znanja in govori o skrivnostih dobro podkovane poti znanja v preobliki znanja” (Maqalat 326)

Mawlana Jalal ad-Din Rumi je opisal Hazarata Shamsa, da je bil neprekosljiv v svojem znanju alkemije, atronomije, astrologije, logike, teologije in filozofije, kljub temu pa je zardževal to dejstvo skrito v družbi religioznih ljudi. Hazarat Sultan Walad, sin Mawlana Jalal ad-Din Rumija ga opiše kot “človeka učenja in modrosti in neprekosljivosti in kompozicije”:

Duhovni učitelj in red

Med svojim otroštvom je Hazrat Shams imel strastnega duhovnega mojstra, Hazarata Sheikh Abu Bakr Sallebaf (Sallebaf pomeni “Pletilec”) iz Tabrizija, tudi poznanega kot Pir-e Sallebaf, ki ga je pogosto vrtel v meditativnem plesu (sama). Hazrat Sheikh Sallebaf je imel svojo lastno sufijsko ložo v okrožju Charandab v Tabrizu, zahodno od svetišča Imama Hafade (1175). Za razliko od običajev večine safijskih Tariqasov Hazarat Sallebaf ni podeljeval častnega pregrinjala (khirqa) svojim učencem, da bi simboliziral iniciacijo v red Sufijev.

Namesto tega Hazart Shams ni prejel svojega pregrinjala od učitejla temveč od Svetega Preroka samega:

“ˇVsakdo govori o svojem lastnem sheikh. V sanjah mi je Prerok, naj počiva v miru, dal ceremonialno pregrinjalo (khirqa), ne takšnega, ki se bo ponosilo in raztrgalo v nekaj dnevih in padlo v čistilnico, kjer bo z njega oprana umazanija, temveč pregrinjalo pogovorov (sobat), ne pogovora, ki da je moč razumeti, temveč pregrinjalo, ki ni od včeraj, danes ali jutri. (Maqalat 326˛)”

Zato je lahko bil opisan kot Sufi Uwaisi, poimenovan po velikem Hazaratu Uwais al-Qarniju, ki se je kljub temu, da ni nikoli srečal Svetega Preroka Mohameda, popolnoma zavedal njegove duhovne prisotnosti v vseh časih svojega življenja.

Po svojem treningu z Hazarat Sallebafom nekaj časa, je hitro oblikoval in želel doseči večjo popolnost in tako je šel na potovanje, da bi poiskal svetnike in svete može (abdal wa aqtab).

Potovanje

Po tem, ko je zapustil Tabriz, je Hazrat Shams potoval skozi različne kraje, vključno z Bagdadom, Damaskom, Aleppo, Kayseri, Aksaray, Sivas, Erzurum in Erzincanom.

Potoval je skrit pred ljudmi, nenehno je stremel, da bi varoval svoja čudesa in skrivnosti. Namesto, da bi se pridružil Sufijskim ložam, ki bi mu zagotovile zastonj bivanje, se je Hazarat Shams obnašal in oblačil kot trgovci in je tako ostal v zavetiščih, za katere je moral plačati. V vsakem zavetišču, kjer je ostal, je dal na svoja vrata veliko ključavnico, čeprav ni bilo v sami sobi ničesar, temveč le slamnat predpražnik.

Čeprav je jedel zelo malo in je bi pogostol brez hrane več dni, je še vedno potreboval vir prihodkov, da bi pokril svoje stroške med svojimi potovanji. Zato je učil otroke kako brati Koran in je celo razvil metodo za počevanje Korana v le treh mesecih.

Ko ni ostal zelo dolgo v enem kraju, si je služil denar s pletenjem vrvic za hlače. Ko je bil v Erzincanu se je poizkusil v gradbeniških delih, kot je to počel v svoji mladosti, vendar ga zaradi njegove preproste prehranjevalne navade in slabotnosti, ki jo je bilo moč videti,, nihče ni najel. Hazrat Shams se je zdel, kot mnogi Sufiji, nasprotnik izvajanja beračenja.

Iskanje Hazrat Shamsa

Hazrat Shams je preživel večino svojega življenja potujoč iz enega kraja v drug kraj in ob poslušanju predavanj znamenitih predavateljev, večino katerih je našel, da so ga razočarali na tak ali drugačen način. Glede Sufijev, ki jih je srečal na svoji potovanjih, pa pravi:

“Videl sem mnogo posebnih dervišev in preživel čas v njihovi družbi; skozi to kar povejo in skozi njihovo obnašanje, se resnični razlikujejo od vsiljivcev. Moje krotko srce se jim ne bo posvetilo, razen, če so skrajno vredni in posebni, niti ne bo ta ptica kljuvala vsako sebe.”

Stremel je, da bi našel tega svetega in duhovnega tovariša, ki ga je iskal med svojim potovanjem. O tem piše:

“Boga sem rotil, da mi dovoli, da se pomešam z in da sem tovariš Njegovega prijatelja (awliya-ye khwod). Sanjal sem in bilo mi je povedano, “Ustvarili ti bomo družbo svetnika.”Vprašal sem: “Kje je ta svetnik?” Naslednjo noč so mi povedali v sanjah, “On je v Anatoliji (Rum).” Čez nekaj časa, sem imel druge sanje in mi je bilo povedano, “Ni še čas. Vse stvari pridejo v polnosti časa. (Maqalat 759-60)”

Drugje izjavlja:

“Govorim lahko sam s sabo. Govorim lahko z vsakim v katerem vidim sam sebe...” (Maqalat 99)

Želel sem si nekoga moje iste vrste, da bi se usmeril v mojo qiblo [smer, v katero se posameznik obrača za molitev] in se obrnil nanj, saj sem postal utrujen sam sebe. Ali razumeš na kaj mislim s tem, da sem postal utrujen sam sebe? Potem, ko se je obrnil v qeble, je razumel in dojel kaj govorim (maqalat 219-20)”

Srečanje z Mawlana Jalal ad-Din Rumijem

29.novembra 1244 je Hazrat Shams prispel v Konyo. Glede na Mevlevijsko tradicijo, je bil star čez šestdeset let, ko je prispel v mesto. Po prispetju je ostal v zavetišču in v njegovi zunanjosti je bila majhna trgovina ali pavilijon, kjer je srečal Mawlana Jalal ad-Din Rumija. Najbolj ponavljan dogodek, ki se je zgodil se nanaša na Ahmed Aflaki in Manaqib al-'Arifin:

“Nekege dne, ko je sedel [Shams] pri vratih v zavetišče, je prišel Rumi, jahajoč na muli, v sredini gruče učencev in študentov, ki so hodili peš. Shams je vstal, premikal se je in prijel za mulino uzdo, ter naslovil Rumija s temi besedami, ‘Izmenjevalec veljavnih denarjev globokega pomena, ta, ki ve Imena Boga! Povej mi, je bil Mohamed večji služabnik Boga ali Bayazid Bistami?’

Rumi mu je odgovoril, ‘Mohamed je bil neprimerljivo večji - največji od vseh prerokov in svetnikov.’ ‘Potem’ je odvrnil Shams, ‘kako je, da je Mohamed rekel, “Nismo poznali Tebe, O Bog, kot bi moral biti poznan,” na kar je Bayazid rekel, “Slava nad mano! Kako velika je moja slava?”

Ko je slišal to vprašanje je Rumi oslabel. Po povrnitvi svoje bistrosti je odpeljal spraševalca domov k sebi.”

Med dvema možema je sledila izmenjava, s tem, da je Mawlana Rumi na koncu rekel, da je bila Hazrat Bayazidova duhovna žeja potešena po eni pijači, po kateri je rekel, da je poln in je tako prenehal iskati. Vendar pa Prerokova žeja ni bila nikoli potešena in je šel iskat, stremet, da bi bil pritegnjen bližje k Božanskemu. Iz tega razloga je rekel, “Nismo poznali Tebe in Ti bi moral biti poznan.’ Ko je to slišal je Hazrat Shams oslabel.

Ta dogodek je podprl Hazrat Shams v svojih lastnih pisanjih, kjer pravi:

“Prva stvar, o kateri sem govoril z njim je bila tale: Kako je lahko, da Abayazidu ni potrebno slediti [Prerokeovemu primeru] in ni rekel “Slava Tebi” ali “Mi častimo Tebe?”

In Rumi je popolnoma razumel popolno posledico problema in od koder prihaja in kamor to vodi. Le-to ga je naredilo navdušenega zaradi čistosti duha, saj je bil njegov duh čist in očiščen in se mu je pokazal znotraj njega. Prepoznal sem sladkost tega vrpašanja iz njegovega navdušenja, čeprav se prej nisem zavedal najegove sladkobe (Maqalat 685).”

Ta dogodek je najbolj prepričljiv od srečanja med dvema, čeprav so bili podani drugi manj točni dogodki.
Hazrat Muhiyuddin Abdul Qadir Ibn Abi al-Wafa al-Qurayshi (l.1373) podaja eno priložnost takega srečanja:

“Rumi je sedel v svoji knjižnici z nekaj knjigami in okoli njega so bili zbrani njegovi učenci. Na obisk je prišel Shams, jih pozdravil, sedel in kazal proti knjigam in vprašal: “Kaj so te?”

Rumi je odgovoril, “Ti ne bi vedel.” Preden je Rumi končal z govorjenjem, so knjige in knjižnica bili obliti z ognjem. “Kaj je to?” je tarnal Rumi. Shams je zabrusil nazaj, “Tudi ti ne bi vedel,” in vstal in odšel.

Rumi je vstal, zapustil svoj položaj in družino za sabo in mu sledil, očaran in je spontano izgorvarjal pesmi, od mesta do mesta, vendar pa se ni nikoli več zgrabil z njim.

Drugi takšen veliki Sufi Hazrat Abdur Rehman Jami je povel rahlo drugačno različičo tega srečanja, kjer je ogenj zamenjan za vodo:

“Rumi je sedel v bližini bazenčka na vrtu z nekaj knjigami, ko je prispel Shams in vprašal “Kaj je to?”

Rumi je odgovoril, “To se imenujejo debate, vendar pa ti ni potrebno se ukvarjati s tem.”

Shams se jih je dotaknil in jih vrgel v vodo. Rumi se je vznemiril zaradi uničevanje teh redkih in dragocenih knjig. Shams je segel v vodo in jih povlekel iz vode eno za drugo. Rumi je videl, da ni sledi poškodovanosti z vodo na njih.

“Kakšna skrivnost je to?” je vprašal. Shams je dogovoril, “To je duhovna težnja in stanje transa, kaj bi ti vedel on tem?”

Prvo srečanje

V svojih razpravah Shams namiguje na dejstvo, da je imel kratko srečanje z Mawlano Rumijem šestnajst let pred njunim snidenjem v Konyi, mogoče med predavanjem ali debato:

Ne družim se dosti s komerkoli. Celo z enim tako velikim (sadr), kjer skozi tvoj pregled celega sveta ne boš našel drugega kot je on, šestnajst let je minilo med katerimi sem rekel le “Pozdrav” in je on odšel. (Maqalat 290)

Zunanji aspekt se razlikuje, vendar pa je resničnost ena. Spomnim se Mawlane od pred šestnajstih let - rekel je, da so bitja prav takšna kot skupki grozdja. Posamezni člani so zunanji aspekt, Ko jih stisneš v skledi, ali obstajajo posamezni grozdki? (Maqalat 690)

Namiguje, da kjlub temu, da je zapazil posebno kvaliteto v Mawlani Rumiju pri njunem prvem srečanju, je čutil, da še ni dosegel nivoja duhovne zrelosti, ki bi mu dovolil, da ga Hazrat Shams sprejme. Po tem, ko je čakal 16. let, je čutil, da je njegova misija, da sprosti Mawlano Rumija v skladu s tem, da odklene njegovo duhovno veličino. Mawlani pravi:

“Močno me je vleklo od začetka, vednar pa sem videl v odprtju tvojega govora, da takrat še nisi bil pripravljen na to skrivnost. Celo, če bi ti povedal, ne bi bilo usojeno takrat in ne bi nikoli dosegla tega sedanjega trenutka skupaj, saj takrat še nisi imel tega duhovnega stanja. (Maqalqt 618-619)

Poslali so me, ker je bil ta dragoceni služabnik ujet v družbi okornih ljudi; škoda je, da bi ga oni zapravili (Maqalat 662)

Ahmed Aflaki in Manaqib al-'Arifin omenja, da se je kratko srečanje med njima dvema zgodilo na trgu v Damasku, med tem, ko je bil Mawlana Rumi tem študent.

Odnos z Mawlano

Odnos Hazarata Shamsa z Mawlano je bil edinstven v smislu, da ni bil kot tradicionalen odnos učenec-učitelj. Mawlana je že bil celovit učenjak in učitelj v svoji lastni postavi, s tem, da je sledil sam sebi. Hazarat Shams govori o svoji očitni nepripravljenosti ali dilemi, da se obnaša na način shaykh-e v svojih pisanjih:

“Veš, da nisem nikoli ravnal na način shaykha, nemisleč na tvoj položaj in rekel “Grem sem ne glede na to, če si ti to želiš ali ne in če si moj, boš prišel z mano.” Ne, ne zahtevam ker je težko za tebe. (Maqalat 761)

Zame je potrebno, da je očitno kako bo najino življenje skupaj. Ali bo to bratstvo ali shaykh-stvo ali učenjaštvo? Tega nimam rad. Učitelj učencu? (Maqalat 686)

Prvič sem prišel do Mawlane z razumevanjem, da ne bom njegov shaykh. Bog še ni prinesel v obstoj na tej zemlji tega, ki bi lahko bil Mawlanov shaykh; le-ta ne bo smrtnik. Vendar pa tudi nisem ta, da bi bil učenec. Tega več ni v meni. Sedaj prihajam zaradi prijateljstva, olajšanja. To mora biti tako, da ne potrebujem prikrivanja (nefaq). Večina prerokov je prikrivala. Prikrivanje izraža nekaj v nasprotju temu, kar je v tvojem srcu (Maqalat 777)”

Kljub njegovemu odporu, da bi deloval kot shaykh, ga je Mawlana Jalal ad-Din Rumi držal v velikem spoštovanju, kot ga kaže učenec učitelju:

“V moji prisotnosti, kot me posluša, je smatral sebe - sram me je celo to povedati - kot dve letnega otroka ali kot novega spreobrnjenca v Islam, ki ne ve nič o njem. Presenetljiva ponižnost! (Magalat 730)”

Včasih je Mawlana bral dela drugih za vodstvo in ispiracijo. Vendar pa je Hazrat Shams rekel Mawlani, da je potrebno tasawwuf (sufizem) vaditi, namesto le študirati - “Ti želiš odriti skozi učenje; vendar pa potrebuje, da to greš in počneš. (Maqalat 128)”

Zato je videl obširno znanje kot možno oviro na duhovni poti:

“ Ta vsenadarjen učenjak, dobro izurjen v fighu in principih in detajlih zakona! To ni v nobenem odnosu s potjo Boga in potjo Prerokov. Le-to raje zakrijejo njega od tega. (Maqalat 361)”

Tako je iniciiral duhovno preobrazbo v Mawlani Rumiju. Poroča, da je Mawlana rekel: “Odkar sem postal seznanjen s tabo, so te knjige v mojih očeh postale brez  življenja.” (Maqalat 186)

Hazrat Shams je bil navdušen v Mawlanivo prisotnosti:

“S tem ko vidim tvoj obraz, pri Bogu, je to blagoslov!... Srečen je ta, ki najde Mawlano! Kdo sem jaz? Ta, ki ga je našel. Srečen sem!! (Maqalat 749)

Pri Bogu, pomanjkljiv sem s tem, ko poznam Mawlano. V teh besedah ni hipokracije ali čistosti ali interpretacije; pomankljiv sem, ker ga poznam! Vsak dan spoznam nekaj o tem stanju in njegovih dejanjih, česar nisem vedel včeraj. Odrkij Mawlano boljše, tako, da ne boš pozneje postal zmeden... (Maqalat 749)”

Mawlana Rumi je zavist svetnikov in prerokov, glede na Hazrat Shamsa:

“On ima dva načina govorjenja (sokhan): enega javnega [nafaq: previdnega, prikritega] in enega, ki ga čuti srce (rasti). Za javnega stremijo duše vseh svetnikov in njihov kolektivni duh, da bi našli Mowlano in sedeli z njim. In za tistega, ki ga čuti srce, očiščenega hipokracije (nefaq), za katerim stremi duh prerokov: “Če bi le bili v njegovem času in bili njegovi tovariši in slišali njegove besede!” Torej ne zamudi tega sedaj. Ne glej k prvemu, temveč k tej zunanji stvari, k kateri duh prerokov zre s stremljenjem in kesanjem. (Maqalat 104-5)

Preroki se kesajo, ker niso dosegli njegove prisotnosti. (Maqalat 749)

Vpliv na Mawlano

Hazrat Shams in Mawlana Rumi sta bila neločljiva in pravijo, da sta preživela dneve, celo mesece skupaj v stanju mistične združitve. Nek bibliograf opiše Mawlanovo duhovno preobrazbo na rokah Hazrata Shamsa:

“Srečanje s Shamsom je povzročilo dovršitev preobrata paradigme v Rumijevem pristopi k pobožnosti in duhovnosti; odkril je, da onstran varnih, suhih in družbeno potrjenih oblik poslušnosti (molitve, nepovabljenih oblik dajanja nasvetov, kako ravnati, odkrivanja in uporabe zakonskih principov) in odpovedovanja (postenja, nadziranja strasti in ega) obstaja meta-duhovna ljubezen, ki je sestavljena iz radosti in kreativnega slavljenja naših odnos z Bogom”

Sama

Pod vostvom Hazrata Shamsa je Mawlana Rumi prvič sodeloval v sami, v vrteči se meditaciji. Hazrat Shams jo razloži da je, glede na Shariah, za većino ljudi sama prepovedana, saj služi povečevanju strasti in naslade za te posameznike. Vendar pa je, za te, ki iščejo Božansko Ljubezen, dovojena saj povečuje njihovo osredotočenost na Boga.

S sledenjem temu primeru, je Mawlana tako naredil samo za svojo lastno navado in vajo. Hazrat Sultan Walad, Mawlanin sin jo opiše v svojih zapisih (v njegovih Intiha-Nama):

Sama je postala njegovo prepričanje, tako resnično in neposredno
iz same je stotine sledilcev napolnilo njegovo srce.

Hazrat Sultan Walad je pogledal nazaj na preobrazbo svojega očeta skozi to pesem:

Skozi ljubezen, se je Shaykh, ki je pisal fatwe skozi askezo
spreobrnil v peota, postal je omamljen,
a ne od vina, ki ga naredi grozdje -
duh svetlobe pije le vino svetlobe. (Ebteda-Nama 53)

Hazrat Shams je torej osvobodil Mawlano od soočenja s tradicionalno vlogo islamskega učenjaka.

Hazarat Shams zapusti Sirijo

Nanadna in popolna izginitev Mawlane je vzdignila zamero med njegovimi učenci in študenti, nekateri od njih so postali zelo kritični do Hazrat Shamsa, celo grozili so mu. Verjeli so da je Hazrat Shams uničil njihov duhovni krog in jim preprečil, da bi poslušali Mwalanove pridige.

Marca 1256 je zapustil Konyo in šel v Sirijo brez opozorila. Pred tem, kot je odšel, je bil Mawlana zatopljen v žalovanje, še bolj se je oddaljil namesto, da bi se zaposlil s svojimi učenci in študenti. Brez dvoma je bil besen na njih. Ko so spoznali napako v njihovih poteh, so se v ponavljajoče se kesali pred Mawlano.

Nekaj mesecev pozneje je prispela novica, da so videli Hazrata Shamsa v Damasku in bilo mu je poslano pismo, z opravičilom za vedenje teh učencev. Hazrat Sultan Walad in skupina iskalcev so bili poslani v Damask, da bi ga povabili nazaj in Aprila 1247, se je vrnil. Med potovanjem nazaj, je povabil Hazrata Sultana Walada, da naj jaha na konjskih plečih čeprav je to zavrnil, in namesto tega izbral hojo vzporedno z njim, in razlagal, da kot služsbnik, ne bi mogel jahati v prisotnosti takšnega kralja.

Hazrat Shams je bil sprejet nazaj z radostnim praznovanjem s ceremonijo sama, ki je trajala več dni in vsi ti, ki so mu kazali zamero, so ga v solzah prosili za odpuščanje. Za Hazrata Sultana Walada je hranil posebno hlavnico za njegovo nesebičnost, ki je na veliko godila Mawlani. Ker izvorno ni imel namena, da se vrne v Konyo, se najverjetneje ne bi vrnil, če ne bi šel ponj Hazrat Sultan Walad v Damask in ga tam poiskal. Po njegovi vrnitvi, sta se on in Mawlana vrnila v njune intenzivne razprave.

Z nanašanjem na učence je Hazrat Shams govoril, da je njihova novo odkrita ljubezen do njega bila motivirana le zaradi obupa:

“Počutili so se ljubosumno, ker so predpostavlali. “Če ne bi bili tukaj, ne bi bil Mowlana zadovoljen z nami.” Sedaj [ko sem nazaj pripada vsem.. Poizkusili so in stvari so se poslabšale, in niso prinesle tolažbe Mowlani. Izgubili so celo to, kar so imeli, tako, da je tudi pozitivno pepletanje sovraštva in zle volje (hava, nasproti Shamsu), ki se je spletla v nihovih glavah, izginilo. In sedaj so srečni in mi kažejo čast in molijo zame, (Maqalqt 72)”

Nanašajoč se na njegovo odsotnost razlaga, da je odšel zaradi Mawlana Rumijevega razvoja:

“Šel bi stran petdesetkrat zaradi tvojega izboljšanja. Moje celotno odhajajnje je zaradi tvojega razvoja. Drugače pa ne razlikujem med tem, če sem v Anatoliji ali Siriji, na Kaabi alii v Istanbulu, razen seveda, da te ta ločenost zori in prečiščuje. (Maqalat 164)”

Čez nekaj časa, do konca leta 1247, se je poročil s Kimio, mlado žensko, ki je zratla v Mawlana Rumijevem gospodijnstvu. Na žalost Kimia ni živela dolgo po poroki in je preminila po tem, ko je zbolela po sprehodu na vrtu.

Hazrat Shams skrivnostno izgine

Pozno 1247 leta ali v zgodnjem 1248, ki so se vrnili k svojemu ljubosumju, ga je sovraštvo nekaterih učencev prisililo, da je ponovno odšel. V pogovorih s Hazratom Sultanom Waladom je Hazrat Shams opozoril, da bo tokrat izginil v čisti zrak.

Tokrat bom izginil na tak način, da nihče ne bo vedel, kam sem odšel ali bo vsem spodletelo v njihovih naporih, da bi me našli, nikoli ne bodo odkrili najmanjše sledi in mnoga leta bodo minila, ko bom izginil v prazen zrak in kot da bi vlekel čas, bo nekdo trdil: “Vsekakor je bil padli vojak na roki nekega sovražnika.” To je zaradi poudarka ponovil večkrat (Ebteda-Nama 5°2)

Ne dolgo za tem je izginil dokončno. Mawlana Rumi je bil v tem obdobju globoko užaloščen in se je odrezal od vseh teh učencev, ki so kazali sovraštvo nasproti Hazratu Shamsu. Pozneje, je vzel skupino svojih najbližjih učencev v Damask, da bi iskali Hazrata Shamsa, ker pa so bili neuspešni na svojem popotovanju, so se ščasoma vrnili. Nekaj let pozneje, se je podal na drugo popotovanje, ki vnovič ni prineslo sadov.

Čeprav nihče ne ve zagotovo, kaj je prišlo nad Hazarat Shamsa, se Ahmed Aflaki v Manaqib al-'Arifin nanaša no to, da je bil umorjen s strani Mawlanovih učencev. Vendar pa celo glede na ta izkaz, ni bilo nobenih prič njegovi navidezni smrti. Še več, niti njegov sin Hazrat Sultan Walad, niti njegov učenec Hazraz Sepahsalar nista omenjala njegove smrti v svojih delih, ki so izšla pred Aflakijevimi deli. Dodatno je Mawlana Rumi potoval v Sirijo dvakrat, da bi ga poiskal, tako, da se nikakor ni moglo verjeti, da je vil umorjen.

Zadnje počivališče

Glede na dejstvo, da je izginil v skrivnostnih okoliščinah, se ne ve s prepričanjem, kje je njegovo počivališče. Kot pravi iranski učenjak Mohammad-Ali Movahhed, je verjetno umrl v kraju Khoy (dandanes Iran) na svoji poti v Tabriz malo za tem, ko je zapustil Konyo. Tam zres obstaja kraj v Khoyi ob cesti iz Konye v Tabtiz, ki je povezano s Shams-e Tabrizijem, ki datira nazaj najmanj 1400 let.

Vir: http://sufiwiki.com/Shams_Tabrizi

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer