Vse kar smo, vse kar vemo smo se naučili sami. Za vse kar nam je bilo ponujeno smo imeli izbiro. In izbirali smo, ali bomo nekaj vzeli vase in to premlevali v sebi ali ne. To je bila naša svobodna volja. Z nekaterimi stvarmi smo se bolj poistovetili, z drugimi manj in v skladu s tem se tudi odvija naše življenje. V skladu s tem se veselimo, v skladu s tem trpimo. In to vse dokler se oklepamo tega kar je naučeno.
Tega nam ni potrebno početi. Mislim, oklepati se tega kar je naučeno. A včasih je to preprosto tako zelo ukoreninjeno v nas, da je zelo težko delovati drugače kot je naučeno. Ker smo se naučili, da je neznano strašljivo in prinaša samo težave se zelo oklepamo naučenega. Vedenjskih vzorcev, učne snovi, načinov obnašanja… Vendar nam tega ni potrebno početi.
Kajti, če to počnemo, se oklepamo naučeni stvari, smo že spet tam, kjer ni ravno najbolj varen kraj. V mislih namreč. V mislih, ki znajo ustvariti takšna ali drugačna čustva in kot posledico takšna in drugačna fizična, čustvena, psihična in duhovna stanja, ki ravno ne podpirajo tega, kar želimo v življenju doseči.
Seveda, lahko gremo z mislimi nad misli, z vedenjskimi vzorci nad vedenjske vzorce, z načini ravnanja nad načine ravnanja, a kaj smo storili? Samo zamenjali način za način, čustva, zaradi katerih pa smo to storili pa so ostala takšna kot so. In še ogromno energije in časa smo porabili za prilagajanje, ki bo prej ali pozneje prešlo nazaj na enem od nivojev. Kaj ti pomaga sprememba načina obnašanja, če imaš stres ali pa težave s srcem?
Edina pot, da se postanemo drugačni je preobrazba v nekaj drugega, kot se gosenica preobrazi v metulja. Ona nikoli ne prepriča samo sebe, da ve leteti in poleti kar bi končala v grmovju. In takrat se zgodi, pri preobrazbi namreč. Gosenica spremeni svojo notranjost in poleti. Spremeni se v metulja.