Med tem, ko ljudje blodimo v blodnjaku namišljenega sveta, v blodnjaku sveta misli in čustev se zunaj odvija življenje. Življenje in vseeno mu je kje in zakaj hodimo, kaj še moramo storiti, premisliti, da bomo sprejeli resnico takšno kot je. Lahko se odločimo in še vedno živimo v resničnosti, v blodnjaku tegob in prikazni, lahko pa preprosto odpremo oči in zaživimo življenje resnice.
Pri nobenem zdravljenju se ne gre za nič drugega kot za to, da človek začne smotrneje živeti sam s sabo. Tudi človek s fizičnim obolenjem mora, vsaj za trenutek, ko je bolan, spremeniti sovja čustva do sebe in na sebe pogledati bolj sočutno, si vzeti čas za sebe in se začutiti.
Takrat ima priložnost za prebuditev iz nočne more, ki si jo počne v življenju. In ne govorim samo o tem kaj vnaša v svoje telo in kaj počne s svojim telesom. Ne, govorim širše, kajti življenje ga skozi sebe, skozi čutenje življenje v obliki svojih lastnih čustev, opozarja, da nas spremeni. Da naj nekaj spremeni, da naj začne drugače, da se naj prebudi iz nočne more, ki jo živi njegovo bitje.
In kako to storiti? Ker z istim ne moreš nad isto, ker boš še vedno dobil isti rezultat je edina pot ta, da stopiš v polje višje resnice. Če si torej v umu, v mislih je morda čas, da se soočiš s svojimi pristnimi čustvi brez misli, če si v čustvih je morda čas, da se soočiš s svojim višjim aspektom.
Vsako prebujenje bo prineslo topitev težav na nižjem nivoju. Torej čustvena razrešitev odrešitev od skupkov misli, zank in intrig, duhovna razrešitev odrešitev od čustvenih tamponov in zavor. To je edina pot do popolnega zdravja na področju, kjer je to pač potrebno.

Vse kar smo, vse kar vemo smo se naučili sami. Za vse kar nam je bilo ponujeno smo imeli izbiro. In izbirali smo, ali bomo nekaj vzeli vase in to premlevali v sebi ali ne. To je bila naša svobodna volja. Z nekaterimi stvarmi smo se bolj poistovetili, z drugimi manj in v skladu s tem se tudi odvija naše življenje. V skladu s tem se veselimo, v skladu s tem trpimo. In to vse dokler se oklepamo tega kar je naučeno.
Tega nam ni potrebno početi. Mislim, oklepati se tega kar je naučeno. A včasih je to preprosto tako zelo ukoreninjeno v nas, da je zelo težko delovati drugače kot je naučeno. Ker smo se naučili, da je neznano strašljivo in prinaša samo težave se zelo oklepamo naučenega. Vedenjskih vzorcev, učne snovi, načinov obnašanja… Vendar nam tega ni potrebno početi.
Kajti, če to počnemo, se oklepamo naučeni stvari, smo že spet tam, kjer ni ravno najbolj varen kraj. V mislih namreč. V mislih, ki znajo ustvariti takšna ali drugačna čustva in kot posledico takšna in drugačna fizična, čustvena, psihična in duhovna stanja, ki ravno ne podpirajo tega, kar želimo v življenju doseči.
Seveda, lahko gremo z mislimi nad misli, z vedenjskimi vzorci nad vedenjske vzorce, z načini ravnanja nad načine ravnanja, a kaj smo storili? Samo zamenjali način za način, čustva, zaradi katerih pa smo to storili pa so ostala takšna kot so. In še ogromno energije in časa smo porabili za prilagajanje, ki bo prej ali pozneje prešlo nazaj na enem od nivojev. Kaj ti pomaga sprememba načina obnašanja, če imaš stres ali pa težave s srcem?
Edina pot, da se postanemo drugačni je preobrazba v nekaj drugega, kot se gosenica preobrazi v metulja. Ona nikoli ne prepriča samo sebe, da ve leteti in poleti kar bi končala v grmovju. In takrat se zgodi, pri preobrazbi namreč. Gosenica spremeni svojo notranjost in poleti. Spremeni se v metulja.

Ljudje imamo fizično telo, a to ni edino telo, ki ga imamo. To je le edino, ki ga zaznavamo. Govorim o zaznavi s fizičnimi očmi, kajti obstajajo tudi druge vrste oči. Včasih vidimo stvari, ki jih ni v fizičnem svetu. To se dogaja predvsem v sanjah, dogaja se pa tudi v budnem stanju. Bolj širi človek svoje polje zavedanja, bolj se me začne aktivirati tisti drugi, skriven vid.
Ne mislim, da so ljudje s sposobnostjo gledanja stvari, ki so večini nevidne kaj posebnega. Je le ena od lastnosti, ki so jo razvili na svoji življenjski poti.  Podobno kot so someljeji razvili sposobnost razlikovanja okusov vina ali pa profesionalni kuharji prefinjen okus za hrano… To je lastnost, ki jo lahko razvijemo z vajo vsi.
In čustva, čustva niso nič drugega. Gledanje na svet skozi drugačne oči, skozi drugačen pogled. Zaljubljen pač vidi svet rožnato, jezen pač tako, da so vsi proti njemu ipd. Čustva nam obarvajo življenje in ga naredijo zabavnejšega, če seveda tako želimo. A temu dostikrat ni ravno tako.
Ljudje si iz raznoraznih razlogov delamo svet takšen in drugačen, zaradi tega pa ga tudi doživljamo tako kot ga pač doživljamo. Včasih je naš svet vesel, včasih žalosten, včasih pa si ge mojstrsko znamo spremeniti v gorje. Še posebno to pride do izraza, ko je naš svet prepojen z mislimi, zavestnimi in podzavestnimi, ki nam govorijo kaj moramo je čutiti. In ko pride do tega stanja, začnemo sami sebi ustvarjati pekel.
Kot je naša zaznava lahko ožja in širša, tako tudi naša čustva lahko vplivajo na tak način, da so to odraža globlje ali bolj na površju našega bitja. Če se ukvarjamo z mislimi, ki so bolj lahke narave in zlahka zapustijo naš um le-te ne bodo pustila velikih posledic na našem fizičnem telesu, kajti iz njih se ne bodo oblikovali skupki misli, dočim, če pa se ukvarjamo s težkimi mislimi, ki težko zapustijo našo glavo, poleg tega pa se v naši glavo spontano kar prikradejo znova in znova, pa se ti skupki misli ne le da bodo oblikovali, temveč bodo tudi napolnjeni s čustvom za katerega smo si v mislih predstavljali, da so le-te obarvane z njim.
Tiste prve, lažje, se torej ne bodo usedle na oz. v naše bitje, te druge pa ja. In to na takšen način, da bodo skozi daljše obdobje, ko se bomo ukvarjali z njimi, postajale vedno bolj otipljive. In to ne mislim le tako, figurativno. Mislim na dejansko fizično stanje telesa, podobno kot če ste bili prizadeti od žalosti in vas je bolelo fizično srce, ali pa jezni ali razburjeni in ste imel težave s srcem. Dalj časa torej ponavljamo te druge misli, bolj nam to pride v navado, fizična bolezen namreč. In takrat se zgodi kronično.
Kakor koli pogledamo na čustva, pa so le-ta del nas samih. Torej, ko gledamo na kogarkoli ali na karkoli, so poleg tega kar mislimo še naša lastna čustva. Na svet torej gledamo skozi sebe, skozi svoja lastna čustva in ko govorimo o svetu v bistvu opisujemo samo svoja čustva, to, kako naša čustva dojemajo zunanji svet. In če ja del nas prepričan, da moramo na zunanji svet gledati skozi misli namesto skozi čustva izgubimo sposobnost razločevanja kaj je dobro za naše fizično zdravje in kaj ne.
Je že res, da zase poskrbimo na fizičnem nivoju, za naše fizično telo, da ni lačno, da nas ne boli, da nas ni mrzlo. A tu spet govorimo samo o enem delu našega telesa, namreč o fizičnem. Vendar pa je naše telo tako fizično kot psihično in čustveno in če ne skrbimo za vse bo prej ali pozneje prišlo do bolezni na enem od njih. Lahko tudi na večih hkrati.