Ljudje imamo fizično telo, a to ni edino telo, ki ga imamo. To je le edino, ki ga zaznavamo. Govorim o zaznavi s fizičnimi očmi, kajti obstajajo tudi druge vrste oči. Včasih vidimo stvari, ki jih ni v fizičnem svetu. To se dogaja predvsem v sanjah, dogaja se pa tudi v budnem stanju. Bolj širi človek svoje polje zavedanja, bolj se me začne aktivirati tisti drugi, skriven vid.
Ne mislim, da so ljudje s sposobnostjo gledanja stvari, ki so večini nevidne kaj posebnega. Je le ena od lastnosti, ki so jo razvili na svoji življenjski poti. Podobno kot so someljeji razvili sposobnost razlikovanja okusov vina ali pa profesionalni kuharji prefinjen okus za hrano… To je lastnost, ki jo lahko razvijemo z vajo vsi.
In čustva, čustva niso nič drugega. Gledanje na svet skozi drugačne oči, skozi drugačen pogled. Zaljubljen pač vidi svet rožnato, jezen pač tako, da so vsi proti njemu ipd. Čustva nam obarvajo življenje in ga naredijo zabavnejšega, če seveda tako želimo. A temu dostikrat ni ravno tako.
Ljudje si iz raznoraznih razlogov delamo svet takšen in drugačen, zaradi tega pa ga tudi doživljamo tako kot ga pač doživljamo. Včasih je naš svet vesel, včasih žalosten, včasih pa si ge mojstrsko znamo spremeniti v gorje. Še posebno to pride do izraza, ko je naš svet prepojen z mislimi, zavestnimi in podzavestnimi, ki nam govorijo kaj moramo je čutiti. In ko pride do tega stanja, začnemo sami sebi ustvarjati pekel.
Kot je naša zaznava lahko ožja in širša, tako tudi naša čustva lahko vplivajo na tak način, da so to odraža globlje ali bolj na površju našega bitja. Če se ukvarjamo z mislimi, ki so bolj lahke narave in zlahka zapustijo naš um le-te ne bodo pustila velikih posledic na našem fizičnem telesu, kajti iz njih se ne bodo oblikovali skupki misli, dočim, če pa se ukvarjamo s težkimi mislimi, ki težko zapustijo našo glavo, poleg tega pa se v naši glavo spontano kar prikradejo znova in znova, pa se ti skupki misli ne le da bodo oblikovali, temveč bodo tudi napolnjeni s čustvom za katerega smo si v mislih predstavljali, da so le-te obarvane z njim.
Tiste prve, lažje, se torej ne bodo usedle na oz. v naše bitje, te druge pa ja. In to na takšen način, da bodo skozi daljše obdobje, ko se bomo ukvarjali z njimi, postajale vedno bolj otipljive. In to ne mislim le tako, figurativno. Mislim na dejansko fizično stanje telesa, podobno kot če ste bili prizadeti od žalosti in vas je bolelo fizično srce, ali pa jezni ali razburjeni in ste imel težave s srcem. Dalj časa torej ponavljamo te druge misli, bolj nam to pride v navado, fizična bolezen namreč. In takrat se zgodi kronično.
Kakor koli pogledamo na čustva, pa so le-ta del nas samih. Torej, ko gledamo na kogarkoli ali na karkoli, so poleg tega kar mislimo še naša lastna čustva. Na svet torej gledamo skozi sebe, skozi svoja lastna čustva in ko govorimo o svetu v bistvu opisujemo samo svoja čustva, to, kako naša čustva dojemajo zunanji svet. In če ja del nas prepričan, da moramo na zunanji svet gledati skozi misli namesto skozi čustva izgubimo sposobnost razločevanja kaj je dobro za naše fizično zdravje in kaj ne.
Je že res, da zase poskrbimo na fizičnem nivoju, za naše fizično telo, da ni lačno, da nas ne boli, da nas ni mrzlo. A tu spet govorimo samo o enem delu našega telesa, namreč o fizičnem. Vendar pa je naše telo tako fizično kot psihično in čustveno in če ne skrbimo za vse bo prej ali pozneje prišlo do bolezni na enem od njih. Lahko tudi na večih hkrati.
Ne mislim, da so ljudje s sposobnostjo gledanja stvari, ki so večini nevidne kaj posebnega. Je le ena od lastnosti, ki so jo razvili na svoji življenjski poti. Podobno kot so someljeji razvili sposobnost razlikovanja okusov vina ali pa profesionalni kuharji prefinjen okus za hrano… To je lastnost, ki jo lahko razvijemo z vajo vsi.
In čustva, čustva niso nič drugega. Gledanje na svet skozi drugačne oči, skozi drugačen pogled. Zaljubljen pač vidi svet rožnato, jezen pač tako, da so vsi proti njemu ipd. Čustva nam obarvajo življenje in ga naredijo zabavnejšega, če seveda tako želimo. A temu dostikrat ni ravno tako.
Ljudje si iz raznoraznih razlogov delamo svet takšen in drugačen, zaradi tega pa ga tudi doživljamo tako kot ga pač doživljamo. Včasih je naš svet vesel, včasih žalosten, včasih pa si ge mojstrsko znamo spremeniti v gorje. Še posebno to pride do izraza, ko je naš svet prepojen z mislimi, zavestnimi in podzavestnimi, ki nam govorijo kaj moramo je čutiti. In ko pride do tega stanja, začnemo sami sebi ustvarjati pekel.
Kot je naša zaznava lahko ožja in širša, tako tudi naša čustva lahko vplivajo na tak način, da so to odraža globlje ali bolj na površju našega bitja. Če se ukvarjamo z mislimi, ki so bolj lahke narave in zlahka zapustijo naš um le-te ne bodo pustila velikih posledic na našem fizičnem telesu, kajti iz njih se ne bodo oblikovali skupki misli, dočim, če pa se ukvarjamo s težkimi mislimi, ki težko zapustijo našo glavo, poleg tega pa se v naši glavo spontano kar prikradejo znova in znova, pa se ti skupki misli ne le da bodo oblikovali, temveč bodo tudi napolnjeni s čustvom za katerega smo si v mislih predstavljali, da so le-te obarvane z njim.
Tiste prve, lažje, se torej ne bodo usedle na oz. v naše bitje, te druge pa ja. In to na takšen način, da bodo skozi daljše obdobje, ko se bomo ukvarjali z njimi, postajale vedno bolj otipljive. In to ne mislim le tako, figurativno. Mislim na dejansko fizično stanje telesa, podobno kot če ste bili prizadeti od žalosti in vas je bolelo fizično srce, ali pa jezni ali razburjeni in ste imel težave s srcem. Dalj časa torej ponavljamo te druge misli, bolj nam to pride v navado, fizična bolezen namreč. In takrat se zgodi kronično.
Kakor koli pogledamo na čustva, pa so le-ta del nas samih. Torej, ko gledamo na kogarkoli ali na karkoli, so poleg tega kar mislimo še naša lastna čustva. Na svet torej gledamo skozi sebe, skozi svoja lastna čustva in ko govorimo o svetu v bistvu opisujemo samo svoja čustva, to, kako naša čustva dojemajo zunanji svet. In če ja del nas prepričan, da moramo na zunanji svet gledati skozi misli namesto skozi čustva izgubimo sposobnost razločevanja kaj je dobro za naše fizično zdravje in kaj ne.
Je že res, da zase poskrbimo na fizičnem nivoju, za naše fizično telo, da ni lačno, da nas ne boli, da nas ni mrzlo. A tu spet govorimo samo o enem delu našega telesa, namreč o fizičnem. Vendar pa je naše telo tako fizično kot psihično in čustveno in če ne skrbimo za vse bo prej ali pozneje prišlo do bolezni na enem od njih. Lahko tudi na večih hkrati.
