Med tem, ko ljudje blodimo v blodnjaku namišljenega sveta, v blodnjaku sveta misli in čustev se zunaj odvija življenje. Življenje in vseeno mu je kje in zakaj hodimo, kaj še moramo storiti, premisliti, da bomo sprejeli resnico takšno kot je. Lahko se odločimo in še vedno živimo v resničnosti, v blodnjaku tegob in prikazni, lahko pa preprosto odpremo oči in zaživimo življenje resnice.
Pri nobenem zdravljenju se ne gre za nič drugega kot za to, da človek začne smotrneje živeti sam s sabo. Tudi človek s fizičnim obolenjem mora, vsaj za trenutek, ko je bolan, spremeniti sovja čustva do sebe in na sebe pogledati bolj sočutno, si vzeti čas za sebe in se začutiti.
Takrat ima priložnost za prebuditev iz nočne more, ki si jo počne v življenju. In ne govorim samo o tem kaj vnaša v svoje telo in kaj počne s svojim telesom. Ne, govorim širše, kajti življenje ga skozi sebe, skozi čutenje življenje v obliki svojih lastnih čustev, opozarja, da nas spremeni. Da naj nekaj spremeni, da naj začne drugače, da se naj prebudi iz nočne more, ki jo živi njegovo bitje.
In kako to storiti? Ker z istim ne moreš nad isto, ker boš še vedno dobil isti rezultat je edina pot ta, da stopiš v polje višje resnice. Če si torej v umu, v mislih je morda čas, da se soočiš s svojimi pristnimi čustvi brez misli, če si v čustvih je morda čas, da se soočiš s svojim višjim aspektom.
Vsako prebujenje bo prineslo topitev težav na nižjem nivoju. Torej čustvena razrešitev odrešitev od skupkov misli, zank in intrig, duhovna razrešitev odrešitev od čustvenih tamponov in zavor. To je edina pot do popolnega zdravja na področju, kjer je to pač potrebno.