V družbi obstaja več načinov komunikacije. Eden od njih je tisti, ki je najbolj pogost med ljudmi, tisti namreč, v katerem ljudje opisujemo sebe in svoja lastna čustva in na veliko razglašamo kakšen bi moral biti svet in drugi, da potem sebe lahko postavimo v nek kontekst. A dobro je ob tem ne pozabiti, da pravzaprav le opisujemo sebe.

En svet je svet, ki ga sanjamo, oz. ga sanja naš um, drugi pa je takšen kot v resnici le-ta je. Resnica je namreč samo ena in to takšna, ki je enaka za vse in v vseh pogledih. A največja težava v razločevanju tega ni v tem, kaj in in kaj ni resnica, temveč v tem, kdo izhaja iz svoje lastne perspektive in kdo ne. Ker namreč, lastna perspektiva je lastna le tistemu, ki o njej razmišlja oz. govori.

Tisti, ki »pijejo« energijo se sploh ne zavedajo, kaj pravzaprav počnejo. Je že morda res, da so potem morda bolj »okrepljeni«, a kaj se zgodi je pa tole… Spijejo in vase integrirajo dele osebnosti drugih, ki sploh niso njihovi. Torej vedno bolj postajajo to kar so oni drugi.

»Vsak od nas ga ima, samo dovoliti si ga je potrebno izpustiti na plano. Notranji ogenj je notranje gorenje, ki človeka gori v življenju. Gori pravim, ker smo pravzaprav na tem prečudovitem planetu, da zgorimo v resnico in iz nje zaživimo to kar je. Sem nismo prišli trpet, temveč izgoret in zaživet čisti, od nečistoč prežgan svet.«

»Je že res, da nam komunikacija pomaga pri vsakodnevnem življenju, a dobro je ne pozabiti, da to kar nastaja, da je to minljivo in da nima nobene zveze s tem kar je. Resnica pa je tista, ki ni minljiva.«

Normal 0 21 false false false MicrosoftInternetExplorer4

»Je že res, da nam komunikacija pomaga pri vsakodnevnem življenju, a dobro je ne pozabiti, da to kar nastaja, da je to minljivo in da nima nobene zveze s tem kar je. Resnica pa je tista, ki ni minljiva.«