»Je že res, da nam komunikacija pomaga pri vsakodnevnem življenju, a dobro je ne pozabiti, da to kar nastaja, da je to minljivo in da nima nobene zveze s tem kar je. Resnica pa je tista, ki ni minljiva.«

Vsekakor nam vsakokratna komunikacija pomaga opravljati vsakodnevne stvari, a ko gremo preko sebe, ko ne poslušamo našega bijta kaj in kako se zapletamo v igro resnice. Igra resnice je dokaj dvoumen meč, saj se v njej kaj lahko zapletemo v svoje besede, čustva, občutke in potem to, kar želimo v resnici skomunicirati dobi neko drugo vsebino, kot smo je želeli prenesti navzven. Vse kar prenašamo navzven, iz našega uma torej, je namreč le projekcija tega, kar je znotraj nas samih.

Kako torej postati nekaj drugega kot to kar zaznava um, da smo mi? V našem telesu je kralj um vse dokler se ne prebudimo v resnico takšno kot ta je. On je tisti, ki nam nalaga različne načine ravnanja glede na našo lastno perspektivo, ki pa je dostikrat zelo drugačna od tega kar se pravzaprav dogaja.

Stvari kot jih vidimo oz. kot bi se naj dogajale so le takšne kot si jih interpretira naš um. Um zagrabi misel, čustvo ali občutje in ga na najlažji možen način zanj prevede v neko dogajanje. In ko ima ta prevod, ga še oplemeniti z drugim dogajanjem, ki ga je tudi prevedel za sebe, kot ga je pač lahko in takrat je zgodba, ki si jo je napletel v možganih dobila še večje razsežnosti.

Kar pa je zelo zanimivo tukaj pa je dejstvo, da smo se nevede ujeli v zgodbo uma in ji začeli slediti oz. tudi naš zunanji izraz, vse naše besede in dejanja se prevajajo iz našega ima v skladu s tem kar um vidi. Kaj pa um vidi? No, vidi le to, v kar je ujet in to je zgodba v katero se je sam ujel.

Če torej želimo ven iz te zgodbe je potrebno, da se prebudimo v to kar je, v resničnost točno takšno kot je, kajti drugače le zamenjujemo misli za misli in smo spet v igri, ki nam jo čara um. Kako pa to storimo? No, ena od poti je, da začnemo gledati čez to, v kar verjamemo, da je resnično. A ne z mislimi temveč tako, da si dovolimo, da se tisto, kar je onkraj tega razkrije samo.

Mnogo ljudi ostaja tam kjer je, v enakem načinu razmišljanja, kar tam želi ostati. Dostikrat je že samo dovolj, da zanikaš obstoj nečesa, kar ta ustaljeni način razmišljanja presega in to ni vedno nujno, da je Bog. To je naraven način učenja o nas samih in nam omogoča globoka notranja spoznanja, ki nam spremenijo celotno resničnost in dojemanje sveta v katerem živimo.

Kaj pa je to nekaj več, nekaj kar presega ustaljeni način razmišljanja? Ponavadi so to resnice o nas samih, da nismo dovolj dobri, dovolj močni, dovolj privlačni, da nas je sram, da smo jezni ipd. Dober način je torej pogledati čez to, ko se eden takšnih občutkov pojavi. A obstaja še druga pot…

Že od nekdaj so ljudje častili tisto, nekaj več. Temu so pogosto rekli Veliki duh, Bog, Krišna, Brahman ipd., od časa do časa pa so se tudi na svetu pojavljali ljudje, ki so v popolnosti zrcalil aspekt enega od teh. In opazili so, da v trenutku, ko so se začeli posvečati oz. častiti to kar je za njih predstavljajo ideal, da so začeli postajati notranje boljši, ti. začeli so zoreti v svoje notranje bitje, kjer so jih vedno manj motile stvari uma. Niso bili več prepirljivi, nemočni, sramežljivi, izgubljeni…

Bog je velik so rekli mitološki junaki, ki jim je uspevalo ustvarjati čudeže. In te čudeže so ustvarjali v imenu Boga, kajti spoznali so, da je on, torej to kar presega njihov ustaljeni način dojemanja življenja, da je to tisto, kar pravzaprav deluje skozi njih in skozi njih ustvarja čudesa kakršnih človek še ni videl. In ena pot od odrešitve od objektov zavesti, torej misli, čustev in občutkov, je torej tudi pot čaščenja. A ne kogarkoli, častiti je potrebno najvišji možen ideal, kar si ga človek lahko zamisli in verno slediti temu, kajti če ima ideal lastnosti, ki tudi nam povzročajo težave, se bomo teh lastnosti bolj težko rešili.