Tisti, ki »pijejo« energijo se sploh ne zavedajo, kaj pravzaprav počnejo. Je že morda res, da so potem morda bolj »okrepljeni«, a kaj se zgodi je pa tole… Spijejo in vase integrirajo dele osebnosti drugih, ki sploh niso njihovi. Torej vedno bolj postajajo to kar so oni drugi.
To sicer počnemo vsi ne nekem nivoju, kajti s samo identifikacijo oz. že s tem, ko sledimo mislim, čustvom ali namenom nekoga drugega, se dal naše energije prilepi na te ljudi in kar se zgodi je sledeče. Naša energija, ta s katero privabljamo in srkamo to kar želimo v bistvu vedno bolj začne postajati to kar je energije tistega, ki jo »pijemo« od drugih.
Energije pravzaprav ne »pijemo«, temveč vedno bolj gubimo občutek zase in vedno bolj dobivamo občutek za energijo drugih. Kar se pravzaprav zgodi je, da bolj gubimo občutek zase, manj se čutimo, bolj smo zmedeni, bolj nas je hladno ipd., hkrati pa vedno bolj postajamo to kar so oni drugi.
Če je torej človek na drugi strani jezen in začnemo slediti njegovim mislim in čustvom se ta vedno bolj »vpijajo« v nas, in ko se to dogajaj postajamo vedno bolj jezni. A to ne pomeni, da pijemo energijo drugih, temveč le to, da se vedno bolj identificiramo s tem kar so drugi oz. vedno bolj postajamo to kar so drugi. Takšen pojav je zelo očiten na koncertih ali nogometnih tekmah, ko nekaj ljudi začne noreti in se »norenje« prenese kot požar na druge….
Kako torej biti to kar smo mi sami? No, najprej je dobro, da sploh prepoznamo kdo smo mi oz. kaj smo mi. Mi smo to kar je avtentično nam samim in kar se čuti kot naše lastno. To se začuti, ko smo v popolnem miru in popolni notranji tišini. Takrat najbolj začutimo oz. vemo kdo smo mi sami.
Mnogo bi jih verjetno povedalo, da je to nemogoče oz. da je zelo težko, vendar pa je vse kar je potrebno le biti tiho in to ne samo zunanje temveč tudi notranje, v umu. In če nas misli nadlegujejo se je dobro ne ozirati na njih. Manj jih bomo upoštevali bolj bodo tiho, bolj se bodo zaustavile oz. vedno manj se bomo identificirali z njimi in ne bodo predstavljale več motečega dejavnika v tej neskončni tišini, ki je znotraj nas.
Ljudje, ki nas obkrožajo so zelo dober odsev nas samih oz. tega, kar mislimo o tem kdo so drugi. Ko jih tako opazujemo, namerno ali nenamerno, v bistvu ves čas opazujemo sami sebe. Opazujemo naše reakcije na to kar si domišljamo, da so drugi. No, do tačas dokler smo v mislih, kajti, ko misli postanejo nepomembne in več nimajo privlaka, potem začnemo videti svet takšen kot zares je, ne več takšen kot ga nam slikajo misli.
In kako torej ravnati dokler smo v mislih, ki vodijo naše življenje? No, drugi ljudje nam zelo jasno kažejo kdo nismo mi. To kar zaznavamo v telesu, umu in čustvih so le neki skupki energije, ki nam poizkušajo orisati resničnost, kot bi le-ta naj bila, a dobro je ne pozabiti, da mi nismo ti skupki. Se pa dogajaj nekaj drugega. Med tem, ko opazujemo in vrednotimo sebe skozi to kar si mislimo, da oddajajo drugi, nam to kar zaznavamo zelo dobro opisuje nas same.
Zelo smo lahko hvaležni, da nas obkrožajo vsi ti ljudje, ki nas obkrožajo, saj so ravno ti ljudje tisti, ki nam, če seveda to želimo, lahko zelo dobro pomagajo začrtati zemljevid tega kar nismo mi. In, ko enkrat to vemo, ko se zavedamo kdo nismo mi je pot naprej dokaj enostavna. Takrat je potrebno le to, da vse to kar znotraj nas povzroča reakcije preprosto označimo, se s tem soočimo v popolnosti, v popolnosti to podoživimo v naših čustvih, mislih in čutilih ter izpustimo.
To, da bomo vse to izpustili bomo vedeli tako, da ne bomo več čutili privlaka, da nas te misli, čustva in občutki ne bodo več porivali v neka dejanja zaradi samih dejanj oz. s preprostimi besedami, da ne bomo v telesu, umu in čustvih več čutili reakcij na to kar prihaja od zunaj, razen… Razen, če naša reakcija ne bo reakcija temveč poriv odznotraj, iz globin našega bitja. Takrat pa je to že tako ali tako to, kar smo mi.
