Naša avra nas obdaja. A ne le avra, smo namreč veliko večji. Smo vse kar je in šele potem smo individualna zavest, duša iz katere kreairamo resničnost v kateri duša živi. Ta resničnost, ki jo duša kreira je materialni svet, materialno telo in vsi dogodki in stanja, ki jih duša hoče doživeti. In vse kar hoče doživeti so-kreira z drugimi dušami, ki ji pomagajo ustvarjati svojo resničnost točno takšno kot si jo želi.
Posrednik pri tem je um v našem fizičnem telesu, to ni naš univerzalni um. No, deloma že je, saj smo vsi iz vele uma, a ta naš um na fizičnem nivoju ima popolno svobodno voljo, dokler… Dokler ne prepozna in sprevidi, da je pravzaprav en del večjega uma in da sta pravzaprav oba ves čas so-ustvarjala to, kar on vidi kot resničnost.
On kot vod idelj igre je le dajal navodila, oni drugi, vele um namreč, pa je le brezpogojno kondenziral stvari v fizično obliko. Ko pa je um prepoznal naravo igre pa nastopi čas, da se poglobi njun odnos in vloga so-stvarnika resničnosti, kajti um je sprevidel, da je to kar on sili le posiljevanje iz ene strani na drugo in ustvarjanje napetosti, ki mu onemogočajo, da bi živel to, kar si pravzaprav želi. Um je končno spregledal, sprevidel, začel biti pozoren.
Spoznal je, da vse kar ustvarja njegov svet, da je pravzaprav obdano s tem, kar je on sam. Začel je videti skozi to gosto kopreno, ki postaja vse redkejša in redkejša. Padli so vsi miselni koncepti in umske iluzije o tem kar je on sam in kar so drugi. Spoznal je, da je vse kar vidi s svojimi očmi in čustvi pravzaprav on sam, kajti čustva, ki se mu prebudijo ob pogledu na zunanji svet so pravzaprav njegova lastna in se prebujajo v njem kot del njega samega.
Začel je sprejemati odgovornost za vse kar se mu dogaja, kajti vse kar se mu dogaja se mu dogaja zaradi njegove zaznave, da se to pravzaprav dogaja njemu in ne zato, ker se pravzaprav le dogaja, ker tako je. Stvari je začel prepuščati in dopuščati, da se odvijejo same od sebe. Predal se je, predal se je sam pred sabo in sam sebi. Življenje je vedno bolj začelo dobivati smisel, stvari so se vedno bolj začele postavljati tja kamor se morajo. Um je začel videti.
A ni začel le videti onstran, kajti tistega onstran pravzaprav ni. Vse kar je, je en sam velik, univerzalni um, ki ustvarja vse kar je. Tudi nas same. Začel je videti skozi. Začel je videti skozi to, kar je ustvaril z nižjimi vibracijami kot gosto kopreno resničnosti, ki jo doživlja v fizičnem svetu. Prepoznal je, da je tudi vse to gosto, ta gosta vibracija iz katere je fizični svet pravzaprav on sam.
