In to mislim dobesedno, ne samo na stanje, ki ga naše zrenje na svet prebuja v naših nevronih. Tisto, česar se naši nevroni najprej dotaknejo so naša čustva, ki se bohotijo med našo fiziologijo in med zunanjim svetom.
Seveda so čustva del nas, dal našega telesa, a malokdo si ve točno predstavljati kako vse to poteka. Kot energetska bitja smo najprej sestavljeni iz energije, veste E=mc2, po Einsteinu. Vsak naš del je sestavljen iz atomov, elektronov, kvarkov ipd. in če gremo čisto do jedra nastanka je tam samo magnetno nihanje, ki se ob zelo veliki frekvenci zdi za to kar mi dojemamo kot trdno. A ne se prestrašiti. Točno tako trdni smo, kot si to sami zamislimo.
Če si zamislimo, da se bomo proti svetu obnašali bolj jezno, zaprto bomo bolj trdni, kar se čuti tudi v naših telesih. In seveda obratno, če smo bolj odprti, veseli, dostopni se tudi zaznavamo kot bolj mehke. To se mnogokrat tudi izrazi v vsakodnevnem pogovoru, »Kako si mehak? Kako si trd?« Že sam izraz življenje in dojemanje le tega nas opominja na to kakšni smo.
Sicer je res, da najlaže opišemo s svojo zavestno tisto kar je zunaj nas, torej sočloveka, ki nam stoji nasproti, a samo do takrat, ko smo prepričani, da je zunanji svet tisti, ki ga je potrebno opisovati skozi svoje besede. A ko spoznamo, da je celotna igra elektromagnetizma sestavljena tudi iz čustev, ki pa nam niso vidna, da nas obdaja elektromagnetni obroč v katerem so ta čustva dobesedno zapisana se zgodba malček obrne.
Spoznamo namreč, da je to kar se nas najprej dotakne preko čustev, da smo to pravzaprav mi sami in da vse kar nam predstavlja zunanji svet, da gre vse to pravzaprav skozi mnoge filtre našega čustvenega, elektromagnetnega polja. In to čustveno, elektromagnetno polje se odziva na to kako dojemamo svet, ki nas obkroža, v skladu z našim dojemanjem se krči in širi. Bolj torej nasprotujemo temu, kar si predstavljamo, da je obnašanje sveta naproti nam, bolj torej naše misli napenjajo naboj našega čustvenega, elektromagnetnega polja.
S tem seveda ni nič narobe, pač igra narave in elektromagnetizma. Samo po sebi je sistem popoln in služi namenu, dinamiki, zaradi katere je postavljen. A težava nastane za marsikoga, ko vpletemo v vse to svobodno voljo. Svobodna volja pa je namreč tista, ki nas postavi v čisto drugačen položaj, kot smo si to predstavljali do sedaj. Ker smo mi tisti, ki povzročamo napetosti in sprostitve je kar naenkrat potrebno biti odgovoren.
In ne govorim o odgovornosti do zunanjega sveta, govorim namreč o odgovornosti do našega notranjega sveta, do našega bitja, kajti zaradi našega mišljenja se znotraj našega telesa pojavljajo pretresi in užitki. Vse kar vidimo so naša čustva in vse kar doživljamo v telesu doživljamo zaradi miselno vzročne povezave, zaradi povezave z našim mojstrstvom, z našo sposobnostjo ustvarjanja. Ali še malo drugače povedano, vse kar mislimo, ustvarja neke napetosti ali sprostitve, povejmo stanja lahkotnosti, sproščenosti v našem telesu – in to so spremembe v naboju in magnetizmu naših atomov, elektronov, kvarkov ipd.
Zanimivo ne, kako močan je naš vpliv in sposobnost ustvarjanja naše lastne resničnosti. Sicer pa, kaj pa je naša lastna resničnost, če so naša lastna čustva tisto, kar najprej vidimo? Svoj svet dejansko živimo skozi svoja lastna čustva, ki se potem preko nevronov prevedejo v stanje našega fizičnega telesa. Seveda pa zaznavamo oboje, da je zgodba še malček bolj prijetna.
Čustva zaznavamo tako, da vemo dešifrirati del elektromagnetnega polja, na katerega so omejena čustva, torej spekter barve čustev, ki se nahaja onkraj vidnega spektra modre, rumene in rdeče. Ljudje torej le nismo tako zelo omejeni, kot so nas učili o nas samih, vemo dosti več. A težava je le v tem, da smo začeli verjeti v neko zgodbo, ki so nam jo natrosili o nas samih. In tudi s tem ni nič narobe.
Tudi ta zgodba je del nas, tudi to zgodbo smo namreč dojemali skozi svoja lastna čustva, skozi svoj lasten elektromagnetizem. In če ne bi bilo znotraj nas takšnega naboja nasproti tistemu, kar nam govorijo o nas samih drugi, tega niti ne bi opazili, ker se znotraj našega dojemanja sveta ne bi ustvarila napetost. Komplicirano, ne?
No pa poglejmo na primeru. Dojenčku je povedano, da je kuhalna plošča ais, torej vroča, kar je seveda za njegovo lastno dobro in on to dojame. Otrok je v teh letih zelo odprt in si dovoli sprejemati vse kar mu okolica dovaja, kar je tudi v redu. Na ta način se uči o materialnem svetu v katerega se je podal. Sčasoma pa se otrok tudi nauči, da če vse sprejema, da potem ne more sebi priboriti tistega, česar si želi, temveč dobi le tisto, kar mu je dano.
Seveda mu svet servira v teh letih le tisto, kar misli, da je zanj dobro. Kako pa lahko svet ve, kaj je dobro za njegova čustva oz. za njegov lastni elektromagnetizem, če pa tega ne zaznava dovolj dobro. Sicer pa kako pa bi, če niti svojega ne?
Torej, ker otrok ne želi porušiti ravnovesja v sebi začne izražati neke lastnosti s katerimi dobi to kar mu ne poruši ravnovesja v njem. Hoče hrano, joče, hoče ljubezen, joče, noče hrane, se obrne stran… A otrok kaj hitro spozna, da mu nekatere stvari povzročajo več ugodja v telesu kot druge in ko se to zgodi začne oblikovati svoj karakter, ki mu bo v življenju začel prinašati to kar si želi. Težava je le v tem, da otrok, ko se to uči, živi le v omejenem okolju in odnosih, česar pa se ne zaveda v popolnosti. In začne se zgodba življenja.
Vsak od nas ima izgrajen svoj notranji svet v katerem živi in ta svet je svet čustev. Eni živimo trše, drugi spet mehkejše čustveno življenje, kar se odraža tudi v naši interakciji s svetom in ko to spoznamo, ni nobene ovire več, da bi začeli živeti življenje kot si ga želimo sami. Edina ovira je, da nam vse prevečkrat naš ozki pogled na naš omejen svet ne dovoli, da bi pogledali čez. In ravno v tem trenutku, ravno v trenutku, ko imamo priložnost, da bi pogledali čez imamo tudi priložnost, da se odpremo še bolj in dovolimo, da pridejo v naše življenje nove, drugačne stvari.
Če se pa zgodi drugače, da se zapremo in ne dovolimo, da pride nekaj novega v naš svet, pa začnemo znotraj naših čustev, našega elektromagnetizma, ustvarjati nove in nove napetosti, ki potem še bolj omejijo dovzetnost za dojemanje naših čustev kot takih. In pa seveda spoznanja, spoznanja, da so to le čustva, del elektromagnetizma in da ni več potrebno, da nas imajo ona v oblasti, temveč lahko zavladamo mi njim.
Vse kar je potrebno je le to, da prepoznamo, ko začnemo ustvarjati čustva zavračanja tega kar je, se osredinimo in dovolimo, da pride do nas to kar želi priti. In takrat bo namesto tega, da bi do nas prišlo to kar nam o vsem tem želijo povedati naša lastna čustva iz našega malega, omejenega sveta, do nas prišlo tisto kar je in ne tisto, kar si mi mislimo, da je.
Seveda so čustva del nas, dal našega telesa, a malokdo si ve točno predstavljati kako vse to poteka. Kot energetska bitja smo najprej sestavljeni iz energije, veste E=mc2, po Einsteinu. Vsak naš del je sestavljen iz atomov, elektronov, kvarkov ipd. in če gremo čisto do jedra nastanka je tam samo magnetno nihanje, ki se ob zelo veliki frekvenci zdi za to kar mi dojemamo kot trdno. A ne se prestrašiti. Točno tako trdni smo, kot si to sami zamislimo.
Če si zamislimo, da se bomo proti svetu obnašali bolj jezno, zaprto bomo bolj trdni, kar se čuti tudi v naših telesih. In seveda obratno, če smo bolj odprti, veseli, dostopni se tudi zaznavamo kot bolj mehke. To se mnogokrat tudi izrazi v vsakodnevnem pogovoru, »Kako si mehak? Kako si trd?« Že sam izraz življenje in dojemanje le tega nas opominja na to kakšni smo.
Sicer je res, da najlaže opišemo s svojo zavestno tisto kar je zunaj nas, torej sočloveka, ki nam stoji nasproti, a samo do takrat, ko smo prepričani, da je zunanji svet tisti, ki ga je potrebno opisovati skozi svoje besede. A ko spoznamo, da je celotna igra elektromagnetizma sestavljena tudi iz čustev, ki pa nam niso vidna, da nas obdaja elektromagnetni obroč v katerem so ta čustva dobesedno zapisana se zgodba malček obrne.
Spoznamo namreč, da je to kar se nas najprej dotakne preko čustev, da smo to pravzaprav mi sami in da vse kar nam predstavlja zunanji svet, da gre vse to pravzaprav skozi mnoge filtre našega čustvenega, elektromagnetnega polja. In to čustveno, elektromagnetno polje se odziva na to kako dojemamo svet, ki nas obkroža, v skladu z našim dojemanjem se krči in širi. Bolj torej nasprotujemo temu, kar si predstavljamo, da je obnašanje sveta naproti nam, bolj torej naše misli napenjajo naboj našega čustvenega, elektromagnetnega polja.
S tem seveda ni nič narobe, pač igra narave in elektromagnetizma. Samo po sebi je sistem popoln in služi namenu, dinamiki, zaradi katere je postavljen. A težava nastane za marsikoga, ko vpletemo v vse to svobodno voljo. Svobodna volja pa je namreč tista, ki nas postavi v čisto drugačen položaj, kot smo si to predstavljali do sedaj. Ker smo mi tisti, ki povzročamo napetosti in sprostitve je kar naenkrat potrebno biti odgovoren.
In ne govorim o odgovornosti do zunanjega sveta, govorim namreč o odgovornosti do našega notranjega sveta, do našega bitja, kajti zaradi našega mišljenja se znotraj našega telesa pojavljajo pretresi in užitki. Vse kar vidimo so naša čustva in vse kar doživljamo v telesu doživljamo zaradi miselno vzročne povezave, zaradi povezave z našim mojstrstvom, z našo sposobnostjo ustvarjanja. Ali še malo drugače povedano, vse kar mislimo, ustvarja neke napetosti ali sprostitve, povejmo stanja lahkotnosti, sproščenosti v našem telesu – in to so spremembe v naboju in magnetizmu naših atomov, elektronov, kvarkov ipd.
Zanimivo ne, kako močan je naš vpliv in sposobnost ustvarjanja naše lastne resničnosti. Sicer pa, kaj pa je naša lastna resničnost, če so naša lastna čustva tisto, kar najprej vidimo? Svoj svet dejansko živimo skozi svoja lastna čustva, ki se potem preko nevronov prevedejo v stanje našega fizičnega telesa. Seveda pa zaznavamo oboje, da je zgodba še malček bolj prijetna.
Čustva zaznavamo tako, da vemo dešifrirati del elektromagnetnega polja, na katerega so omejena čustva, torej spekter barve čustev, ki se nahaja onkraj vidnega spektra modre, rumene in rdeče. Ljudje torej le nismo tako zelo omejeni, kot so nas učili o nas samih, vemo dosti več. A težava je le v tem, da smo začeli verjeti v neko zgodbo, ki so nam jo natrosili o nas samih. In tudi s tem ni nič narobe.
Tudi ta zgodba je del nas, tudi to zgodbo smo namreč dojemali skozi svoja lastna čustva, skozi svoj lasten elektromagnetizem. In če ne bi bilo znotraj nas takšnega naboja nasproti tistemu, kar nam govorijo o nas samih drugi, tega niti ne bi opazili, ker se znotraj našega dojemanja sveta ne bi ustvarila napetost. Komplicirano, ne?
No pa poglejmo na primeru. Dojenčku je povedano, da je kuhalna plošča ais, torej vroča, kar je seveda za njegovo lastno dobro in on to dojame. Otrok je v teh letih zelo odprt in si dovoli sprejemati vse kar mu okolica dovaja, kar je tudi v redu. Na ta način se uči o materialnem svetu v katerega se je podal. Sčasoma pa se otrok tudi nauči, da če vse sprejema, da potem ne more sebi priboriti tistega, česar si želi, temveč dobi le tisto, kar mu je dano.
Seveda mu svet servira v teh letih le tisto, kar misli, da je zanj dobro. Kako pa lahko svet ve, kaj je dobro za njegova čustva oz. za njegov lastni elektromagnetizem, če pa tega ne zaznava dovolj dobro. Sicer pa kako pa bi, če niti svojega ne?
Torej, ker otrok ne želi porušiti ravnovesja v sebi začne izražati neke lastnosti s katerimi dobi to kar mu ne poruši ravnovesja v njem. Hoče hrano, joče, hoče ljubezen, joče, noče hrane, se obrne stran… A otrok kaj hitro spozna, da mu nekatere stvari povzročajo več ugodja v telesu kot druge in ko se to zgodi začne oblikovati svoj karakter, ki mu bo v življenju začel prinašati to kar si želi. Težava je le v tem, da otrok, ko se to uči, živi le v omejenem okolju in odnosih, česar pa se ne zaveda v popolnosti. In začne se zgodba življenja.
Vsak od nas ima izgrajen svoj notranji svet v katerem živi in ta svet je svet čustev. Eni živimo trše, drugi spet mehkejše čustveno življenje, kar se odraža tudi v naši interakciji s svetom in ko to spoznamo, ni nobene ovire več, da bi začeli živeti življenje kot si ga želimo sami. Edina ovira je, da nam vse prevečkrat naš ozki pogled na naš omejen svet ne dovoli, da bi pogledali čez. In ravno v tem trenutku, ravno v trenutku, ko imamo priložnost, da bi pogledali čez imamo tudi priložnost, da se odpremo še bolj in dovolimo, da pridejo v naše življenje nove, drugačne stvari.
Če se pa zgodi drugače, da se zapremo in ne dovolimo, da pride nekaj novega v naš svet, pa začnemo znotraj naših čustev, našega elektromagnetizma, ustvarjati nove in nove napetosti, ki potem še bolj omejijo dovzetnost za dojemanje naših čustev kot takih. In pa seveda spoznanja, spoznanja, da so to le čustva, del elektromagnetizma in da ni več potrebno, da nas imajo ona v oblasti, temveč lahko zavladamo mi njim.
Vse kar je potrebno je le to, da prepoznamo, ko začnemo ustvarjati čustva zavračanja tega kar je, se osredinimo in dovolimo, da pride do nas to kar želi priti. In takrat bo namesto tega, da bi do nas prišlo to kar nam o vsem tem želijo povedati naša lastna čustva iz našega malega, omejenega sveta, do nas prišlo tisto kar je in ne tisto, kar si mi mislimo, da je.
