Bolj kot se začne zavest oddaljevati od zunanjih manifestacij (dogodkov, stanj) bolj se poglablja notranji prostor, notranja tišina, ki posamezniku zagotavlja večji prostor, kjer lahko raziskuje samega sebe. Ta prostor, ta praznina, ki je nastala, ni pravzaprav praznina, temveč je kraj neomejenih potencialov, kjer lahko zaplava posameznikova zaznava in začne gledati na zunanje dogajanje iz druge perspektive. Hkrati pa se zniža prag, kjer je zunanja zaznava še zanimiva in mu omogoči, da se še bolj posveti sebi in temu kar je.
Čas, ki je bil prej namenjen posvečanju stvarem, dogodkom in ljudem, ki so v našem življenju, sedaj kar naenkrat postane čas, ki je na razpolago za druge aktivnosti, kajti zunanje manifestacije niso več tako zelo zanimive. Manj so zanimive, več časa ima posameznik, da lahko dela na sebi in s sabo neodvisno od motečih dejavnikov iz okolja. In seveda, bolj se s tem ukvarja, tako zavedno kot podzavestno, več spoznanj, ki mu omogočajo drugačen pogled na svet mu prihaja v zavest.
Večja kot postaja perspektiva, bolj se zliva osebnost z dušo, hkrati pa mu ta večja perspektiva nudi ne obsojajoč, ne sodeč in bolj sočuten odnos do sveta. Globlje gre po tej poti, bolj začne spoznavati, da so zunanje manifestacije tu le zato, da mu pomagajo priti v notranji svet in globlje je, dalj časa želi tam preživeti.
Ne govorim o tem, da se zunanja pozornost, pozornost do zunanjega življenja in tega, kar počne v zunanjem življenju zmanjša ter da je pri tem kar počne v zunanjem svetu posameznik manj pazljiv, temveč o tem, da se poveča notranja pozornost zavesti. Tu se gre za notranjo osredotočenost na tisto, kar želi čutiti in manifestirati v svojem življenju, kar je prej bilo zaznamovano z naključnim čutenjem tega kar je pač prineslo življenje (in največkrat niti ni bilo tako zelo zabavno in interesantno). Ko človek spoznava, da je pravzaprav notranji fokus tisti, ki mu pri naša v življenje to kar si želi, želi preživeti sam s sabo oz. usmerjati svoj notranji fokus tja kamor si ga želi, čim več časa.
Človek se pravzaprav ne oddaljuje od zunanjega sveta. Še vedno je prisoten v njem kot je bil prej. Spremeni se samo njegov odnos do samega sebe in hkrati tudi odnos do tega, kar doživlja v zunanjem svetu. Za stvari, ki so ga prej jezile, žalostile ipd. spozna, da jih lahko s spremembo notranjega fokusa preobrazi v nekaj lepega, v tisto, kar ga bo podpiralo v odnosu do tega in zato želi čim več časa preživeti v svoji notranji tišini, v tistem tihem prostoru brez misli in drugih pritiklin osebnosti, dočim pa zunanji svet in vse kar v njem obstaja še vedno ostane tukaj in zdaj.
