Prej, ko je telo bilo navajeno reagirati na zunanje dražljaje in se na njih odzivati instinktivno se je odzivalo na vse kar njegovi osebnosti ni bilo pogodu oz. kar jo je na kakršen koli način spravljalo iz ravnovesja. Bolj pa se začne zavest oz. čutenje pomikati navznoter bolj so tudi reakcije tiste, ki jih določa notranje bitje. Notranje bitje pa ne sodi in noče poškodovati nikogar, notranje bitje samo je.

Nova spoznanja, ki prihajajo v zavest kot posledica čutenja zunanjega sveta se kaj hitro začnejo vklapljati v nov sistem zaznave in razmišljanja. Zavest se začne počasi odmikati od burnega reagiranja na zunanji svet. Začne se posvečati sebi in temu, kar je potrebno za njeno rast in razvoj.

Pozornost se ji vedno bolj osredišča na to, kar čuti znotraj sebe, na tisto, kar prihaja od notranje biti, tisto pa kar prihaja od zunaj in se odseva na osebnosti pa vedno bolj gubi moč nad človeškim izrazom. Radost, svežina, toplina, modrost ipd., ki izbijajo iz notranjosti začnejo prebujati v človeku ekstazo in občutek vseprisotnosti. Želja, da bi bil samo v svojem telesu je vedno večja in zunanji svet ga vedno manj odvrača.

Človek naposled dobi priložnost, da začne raziskovati v svetu dvojnosti svoj lasten izraz in tisto zaradi česar je tu, na Zemlji. Z vsakim naslednjim korakom odkriva še večje globine, ki ga vodijo v skrivnost življenja. Začne se zavedati, da na svetu ni zaradi sebe, temveč je dimenzija na kateri zaznava življenje mnogo širša in da mu lahko nudi mnogo več, kot si je sploh kdaj predstavljal.

Ko začne dopuščati, da začnejo skozenj pritekati lepote višjih slojev zavesti se tudi vedno bolj začne zavedati svojih lastnih sposobnosti na nov način. Stvari, ki jih je prej počel tako, sedaj dobijo nov izraz, saj nov način prinaša nove zadolžitve, ki mu nudijo še več radosti v življenju. Zavedati se začne, da je stopil na pot brez povratka, začel je potovati domov.