Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Pismo varuhinji človekovih pravic | 2011 | Pobude

Spoštovani,

Na vas se obračam sedaj kot sem se pred tremi tedni z istim vprašanjem, iniciativo in seveda z največjo ponižnostjo še enkrat, vendar sedaj to počnem z malo več »profesionalizma« v katerem je malček več upanja, da bom vendarle dobil odgovor s strani tako pomembne inštitucije koz je vaša.  Zanima me namreč zakaj ima gospodarstvo v naši družbi pravico pred človekom, ki je vendarle prvinska celica in katere interese bi moral zastopati inštitut varuha človekovih pravic pred gospodarstvom, razen v primeru če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi kot sledi iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za kaj se namreč gre…

Zasebno in družinsko življenje je namreč ena najvišjih zasebnih inštanc in pravic v katerem ima človek relativno svobodo gibanja glede na druge družbene celice, celo pred gospodarskimi interesi. In vendar se temu skozi ravnanje in pomen, ki ga pripisuje ravnanje s strani državnih organov in v njegovem okviru jasnih inštitucij ne zdi tako. Naše zasebno in družinsko življenje je na preizkušnji vsak dan. Še posebej pa to postaja očitno v časih ekonomskih kriz, vendar pa je tudi zelo očitno, ko kriz kot takšnih ni.

Država namreč s svojimi zakoni in predpisi enoznačno zagovarja stališče, ki je popolnoma kontradiktorno 8. členu prej omenjene konvencije. Človek, ki naj bi imel pravico do zasebnosti vsaj v svojem prostem času s katerim naj bi relativno svobodno razpolagal, je tudi takrat izpodrvžen raznoraznim interesom kapitala in to zelo neposredno. In da bi bila zadeva še hujša je ta interes poseganja v zasebnost posameznika še podprta s strani inštitucije, kateri je zaupal upravljanje s svojo pravico – lastne države namreč.

Slovenci že od nekdaj pojmujemo državo kot prostor, ki bi nas naj držal skupaj, ki bi naj zagotavljal trajnost in obstojnost. A ta je le mogoča, če ima človek v svojem zasebnem času pravico, da se odpočije od obveznosti, ki mu omogočajo preživetje. V tem času človek potrebuje neobremenjenost z načini življenja drugih ljudi, da lahko živi in preživi svoje življenje v tem delu (prosti čas oz. čas za njegove lastne aktivnosti) kot to sam želi, kajti ravno prisiljevanje v obremenjevanje s tem kaj so in kako živijo drugi vodi v odvzem temeljne človekove pravice iz 8. člane konvencije, pravice do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.

Govorim namreč o nasilnem reklamiranju izdelkov gospodarstva, ki je podprto s strani državnih javnih inštitucij. Zanimivo je namreč na kakšen način je država zaščitila pravice svojega državljana. Skozi svoje javne inštitucije (pošte) namreč povsem legalno in legitimno posega v zasebno življenje posameznikov in družine s tem, ko jih dobesedno bombardira z reklamnimi materiali raznoraznih gospodarskih organizacij. In da bi bila slika še bolj popolna, je ravno državljan tisti, ki se mora braniti pred tako imenovanim posiljevanjem s tem, da si kupi na svoje stroške nalepko, da ne želi prejemati neželenih reklamnih obvestil, ki jih ni naročil, namesto, da bi mu gospodarske inštitucije dale na razpolago, če se morda želi prilepiti nalepko, da želi prejemati njihova reklamna obvestila.

Pri tovrstnem reklamiranju pa se ne gre samo za posiljevanje z informacijami, temveč se dostikrat gre tudi za posiljevanje z življenjskim standardom. Mnogo družin je namreč, da si ne more privoščiti določenih stvari glede na ekonomske razmere v katerih živijo, pa vendar tovrstni načini obveščanja dobesedno silijo k potrošnji denarja, kije namenjen za osnovno preživetje. Tukaj govorim namreč o družinah z otroci, ki so svoj težko prislužen denar dobesedno prisiljeni zaradi neodrekanja nekoristnih dobrin svojim otrokom (ki jih vidijo v tem propagandnem materialu). Je to spoštovanje zasebnega življenja?

Tu se torej gre za moč kapitala oz. tistega, ki je pripravljen plačati upravljanje s pravico do zasebnega in družinskega življenja, vendar pa ne smemo pozabiti, da se s pravicami ne gre trgovati, še posebej ne s pravicami, ki na tako grob način posegajo v zasebnost in zasebno življenje. Prvič se gre za to, da se morajo državljani braniti s svojim težko prisluženim denarjem proti vsiljevanju reklamnih sporočil gospodarstva, drugič braniti morajo svoj način življenja in kako ga bodo preživeli v svojem zasebnem in družinskem življenju in tretjič braniti morajo svoja težko prislužena sredstva za preživetje in svojo svobodno voljo pred tem kako jih bodo uporabili in tretjič braniti se morajo pred tistimi, ki bi morali zavarovati njihove pravice do zasebnosti, pred svojo lastno državo, ki jim zaradi interesa gospodarskih družb za poseganjem v individualnost zelo ranljive družbene celice na tako grob način, predvsem pa dobljenega plačila za to, krši njihove pravice – tukaj lahko tudi govorimo o zlorabi moči države.

Država sicer temelji po Aristotelu na državnem organiziranju družbe, kjer lahko vidimo predvsem izraz človekove sposobnosti, da si kot razumno in svobodno bitje oblikuje organizacijo, ki omogoča obstoj in razvoj človeške družbe, vendar pa tukaj ne govorimo o omogočanju obstoja in razvoja človeške družbe, ne govorimo pa niti o razumnosti in niti o tem, da si kot svobodna bitja organiziramo življenje v skupnosti. Morda je prišel čas za prevrednotenje naših pravic in načel kako do njih.

Iz vsega napisanega me zanima kakšen je odnos varuhinje človekovih pravic do pravice zasebnega in družinskega življenja v tem konkretnem primeru, kaj bo storila, da bo zagotovila ranljivim družbenim celicam, da bodo pravico lahko uživale na enak način kot vsi ostali (brez da bi se morali boriti za svoje pravice z obrambo oz. nakupom nalepke, ki preprečuje poseg v zasebnost) in ali obstaja možnost, da varuhinja vpliva na možnost, da država sama ali še boljše preko teh, ki plačujejo reklamiranje nabavi oz. natisne nalepke, ki bi jih bilo možno dobiti brezplačno na poštnih okencih ali občinah?

 

Lep pozdrav,

 

Tomaž Flegar

 

Murska Sobota, 14. julij 2011

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer