Zanimivo, da obstaja nekdo, neka svetloba, neko zavedanje, ki se zaveda “zavestne” izkušnje. Ta nekdo, ki se je zaveda, je večna svetloba, ki sveti skozi vsakega od nas. In če je zatemnjena, zamegljena zaradi kakršnega koli procesa kognicije, ki je navezan na karkoli, potem izkušnje ne moremo doživeti zavestno, kot bi jo lahko.
To vidimo npr. ko se vozimo po cesti in telefoniramo ali pišemo sms, to vidimo ko premišljujemo med hojo in sploh ne vemo kdo hodi mimo nas in koga srečujemo ipd.
Kdo je torej ta, ki osvetljuje naše izkušnje? Vsekakor mora biti nekdo onstran same izkušnje, mora biti nekdo, ki jih izkuša. Izkušnje vsekakor niso tukaj, da so zavestne. Zavestni občutek jim daje ta, ki jih doživlja.
Ta, ki jih doživlja je večna zavest, ki sveti na vse nas. Mnogi jo lahko zaznamo kot notranjo svetlobo, zaradi katere se nam razkrivajo vse te izkušnje, ves ta svet. Je že res, da ga vidimo, četudi se te svetlobe ne zavedamo. A bolj se je zavedamo, bolj je naš svet “zavesten”.
Zavedanja svetlobe ni avtomatsko, kot bi marskikdo mislil. Čuti se jo, vidi se jo, a ko ni fokusa, kje je? Ta svetloba je del nas oz. smo mi del nje, a manj je naše izkušnje usmerjeno v zavesten del izkušnje, manj se je zavedamo.
Kako torej usmeriti naše zavedanje v zavesten del izkušnje?
Mi že smo zavestna izkušnja, mi smo čista zavest. Težava je le v tem, da mnogokrat nosimo sončna, rožnata, zamegljena očala. In ta očala nam kažejo resničnost v skladu s tem, kakšna je naša leča.
Leča je, zanimivo, sestavljena namesto iz stekla, iz tega, kar je v tistem trenutku na razpolago. Naše misli upogibajo lečo, naši občutki jo ulanjajo, naša čustva ji dajejo posebno noto, zaradi katere postaja bolj polna ali prazna ipd.
Naše misli, občutki, ideje, koncepti, vse to so sestavni deli naše leče, pa če to hočemo ali ne. Vedno, ko so prisotni, se naša leča malo prilagodi in postane malo drugačna. V življenju imamo namreč težavo, vsak svojo osebno izkušnjo tega čemur pravimo resničnost. In beseda osebno je pravzaprav odlična za opisovanje tega, kar se nam dogaja.
To, da je nekaj osebno pomeni le to, da je posameznikov izraz med tem, ko je nekaj izkušal doživel nekaj, kar ga je oplemenitilo, pustilo ravnodušnega ali ga je razvrednotilo. Govorimo torej o tem, kakšna je postala leča naših notranjih očal.
Če imamo globoko v sebi občutek, intuicijo, potrebo, da se izažamo kot ne dovolj dobri, je to naša primarna subjektivna izkušnja, ne osebna. Pri tem, kar čutimo v globini, načeloma še ni dodano ničesar drugega v obliki čustev, misli ipd., kar pa za osebno izkušnjo ne bi mogli reči.
Osebna izkušnja nas res nauči nekaj o tem kar čutimo iz globine, torej iz naše subjetivnosti, nikakor pa o naši osebnosti, saj je tisto, kar je znotraj nas sije skozi nas, kot osebna izkušnja, kot nekaj, kar postane le-ta. In če iz notranjosti prihaja občutek, čustvo, karkoli, ki je najprej žalostno, obstaja velika verjetnost, da bomo to, kar nam prikaže osebnost videli kot žalostno.
Seveda se oblika, struktura, doživljanje tega lahko spremeni, a primarni občutek je, da je to, kar doživljamo nekaj žalostnega.
S tem, ko se podamo na pot čutenja nečesa drugega zaradi sekundarnih dejavnikov naše osebnosti, nas to lahko odpelje v bolj veselo občutenje, čutenje sebe, vendar pa je težava, da če se nismo dovolj soočili s tem, kar je v globini, torej s tem, kar prihaja iz globine kot žalost, bo to tam ostalo in bo prisotno še naprej.
Dajanje izkušnje na izkušnjo, da bi potem bila to nekaj drugega pravimo projiciranje nečesa na nekaj. Vprašanje je, koliko je to koristno iz vidika neša osebne izkušnje, saj je tisti, ki v resnici doživlja vse to, naša subjektivna izkušnja.
Subjektivna izkušnja je nekaj, kar je v neposrednem stikom našega bitja, ne v posrednem, kot je to pri osebni izkušnji. Osebna je, kot smo videli zgodaj le nekaj površinskega, zaradi tega, da bi se to pokazalo na površini, medtem, ko je subjektivna nekaj subjektivnega, tesno povezanega s tem, kar mi smo.
In kaj smo? Vsekakor ne ta, ki se mu dogaja seks, velika plača ali vožnja v prestižnem avtomobilu, temveč nekaj, kar je globlje, kar je dosti bolj intimno z “zavestnim” doživljanjem svoje izkušnje. In kdo je ta?
Ta, ki doživlja našo “zavestno” izkušnjo je vedno enak, brez, da bi bil vesel, žalosten, igriv ipd. Je že res, da ta impulz za čutenje kot igrivo, žalostno ipd., kar se potem izrazi v naši izkušnji. Vendar pa se gre za nekaj višjega, kot samo umsko izkušanje “zavestnega”.
Če pogledamo, se vsi zavedamo čustev, misli, občutkov. In zavedamo se jih kot nekaj zunanjega nam, zavedamo se jih kot nekaj, kar ima barvo, svežino, lepoto, čistost, jasnost ipd. Še več ima lokacijo, pa mesto v času.
Vedno, ko jo ima, se je zavedamo kot, da bi jo opazovali, gledali od nekje od zunaj. Zavedamo se, da se to dogaja meni in ne nekomu drugemu in da sem jaz ta, ki doživlja, ta, ki to doživlja v prvi osebi, med tem, ko čustvo čuti nekdo drug, jo on doživlja v svoji prvi osebi. Vendar pa je ta njegova prva oseba njegova, ne naša. Mi njegovo čustvo doživljamo v drugi osebi, ko neki zunanji opazovalec.
Zanimivo je, da podobno doživljamo večino sebe. Meni se je nekaj zgodilo, pripetilo. In to je bil zunanji dogodek, dejanje. In to čutim izven sebe, svojega občutka za sebe.
Je že res, da to čutim v telesu, v čustvih, občutkih, mislih, o vse to lahko nekje postavim na “svoje” telo, v “svoj” mentalni prostor ipd. V trenutku, ko to postavim nekam v prostoru in času stran od mene, torej tega, ki to opazuje, je to od mene oddaljeno. Torej Jaz, ki sem tukaj in tisto, kar opazujem, tam. Dvoje, dvojnost.
Kako sem jaz lahko na dveh krajih hrati, če je eden ta, ki opazuje in drugi ta, ki se ga opazuje in se ga zamenja za tistega, ki opazuje? Čisto enostavno...
Tako dolgo smo v življenju trenirali dvojnost, da se je začel ta razmak med našo pravo in resnično naravo in med tem, kar se pojavlja znotraj te iste narave povečevati. Predstavljajte si, da ste reka, ki tako dolgo opazuje valove in ima fokus na valovih, da pade iz svojega občutka, da je reka in se začne ukvarjati, kakšni morajo biti valovi, kako visoki, kaj se mora z njimi dogajati ipd. Vsekakor bo to sekundarna izkušnja reke kot primarnega ustvarjalca, ne primarna. Reka je primarno reka, ne val.
