Vsi mi smo stvarniki našega sveta, skozi čustva namreč. Energija čustev je tista, ki nam omogoči pričarati si magične trenutke, hkrati pa nam omogoča tudi, da si pričaramo trenutke, ki nam najbolj ne odgovarjajo. Od naše zaznave čustev in fizičnih občutij v telesu v katera se čustva prevedejo je odvisno, kako bomo reagirali v kateri od situacij, ki smo jim priča. Seveda pa je od naše reakcije odvisno tudi kakšen bo izid tega dogodka. Če sta naša lekcija in čutenje to, da se naučimo biti samostojni nas je morda pri dogovoru za službo zelo strah in je od tega kako smo se sposobni soočiti z njim odvisno ali bomo pritegnili v naše življenje obilje, ki si ga tako želimo.
Točkovna zavest omogoči, da ta strah zaznavamo zelo poosebljeno, osebno, usmerjeno na nas in se tudi z njim identificiramo kot tistim, ki nam pravi, da je v okolju nekaj kar nas ogroža. Pa je to res ali se nam le zdi? Tega ne moremo vedeti, kar pa lahko vemo je le to kaj druga oseba čuti in razmišlja. In kaj je to? To je točno to, kar mi čutimo, da razmišlja. Čutimo, ne mislimo.
Za veliko večino ljudi je morda težko misliti v besedah čutenja, kaj nekdo čuti ali pa tudi ne, ker je to dandanes zelo razširjen šport. Vendar pa je ta šport vse prevečkrat omejen na neko predvidevanje, ki bolj izhaja iz razmišljanja, kot iz čutenja oz. intuicije. Naj vam izdam eno skrivnost, ki sem jo omenil že v prejšnjem delu. Vsi namreč vse čutimo. In zakaj jo ponavljam še enkrat? Ker je pomembna.
Vsak od nas čuti nekaj, tudi tistim, ki mislijo, da nič ne čutijo, čutijo. Razlika je le v tem, da smo se na različne načine naučili obvladovati govorico čustev in komunikacijo z njimi. Eno zaznavamo ljubezen bolj močno, drugi spet bolj mlačno, vendar pa nihče ne ve natančno, kaj za koga pomeni in predstavlja ljubezen. Razlog je očiten. Namreč ker vsak od nas čuti drugače so čuti občutki, ki jih ustvarjajo čustva v telesu drugačni, poleg tega pa ima še vsak od nas čutila, ki čutijo določena občutja na različen način. Vsi smo eno, vsi smo isti a vendar zelo različni in razlog je prav v čutenju in odzivanju na individualno in univerzalno zavest.
Ljudje si torej s tem kakšna čustva gredo skozi naše telo in občutja, ki se iz njih ustvarimo sami krojimo svojo usodo. V svoje življenje pritegujemo in odbijamo vse dogodke in stanja, ki se skladajo s tem kar smo in s tem kar čutimo. Če je na primer nekdo samozavesten pred bodočim partnerjem, ki išče samozavestnega partnerja, bo že naše čutenje, bodisi zavestno ali podzavestno, poskrbelo, da se bo zgodba odvila tja kamor se more. In isto je pri denarju, pri zaposlitvi, pri otrocih, povsod. Mi smo kreatorji svojega življenja, pa če si to priznamo ali ne. Razlika je le v tem, da ko si to priznamo sovje življenje ustvarjamo zavestno, v nasprotnem pa smo prepuščeni »naključnemu« toku dogodkov.
In kaj ima tu za opraviti razmišljanje s prostorskimi čustvi. Gre se za zavedanje prostora, časa in dogajanja v njem. Točkovno razmišljanje je zaradi nekega dogodka ali stanja znotraj nas prebudilo čustvo iz katerega je izšlo občutje, kar je potem vplivalo na našo celotno zaznavo tega kar se dogaja in kar je. Pri razmišljanju s prostorskimi čustvi pa je zadeva drugačna. Človek oz. njegova zaznava se ne osredotoča na posamično situacijo skozi točkovno zaznavo oz. z drugimi besedami posamična zaznava tega kar se odvija zunaj ne vpliva na ta kako se počuti telo temveč gre čutenje v obratni smeri, torej jeza, ki jo zaznavamo zunaj sebe ne vpliva na celotno človekovo počutje. Namesto tega stopi v ospredje prostorsko čutenje in razmišljanje kjer se zgodi obratno. Želja, samozavest, radost oz. karkoli že pač čutimo v telesu kot občutje porine točkovno zaznavo čustva navzven, tako, da se razblini in stopi na njegovo mesto. In takrat nismo več osredotočeni na tisto jezo, strah, žalost, dvom ipd., temveč vsa ta 'negativna' čustva izrine to kar je znotraj našega telesa.
Vsaj od nas lahko ustvarja to kako se bo v posamezni situaciji počutil, skozi svoja čustva seveda, vsak sam lahko ustvarja čustva in jih nato prevede v občutja v telesu. In seveda vsak sam lahko v vsaki situaciji sam določa kako se bo počutil, kajti če bo čutil v telesu občutje, ki ga želi, bo to občutje prevladalo razmišljanje točkovnimi čustvi. Vsak od nas se lahko odlepi od odvisnosti od tega, kar prihaja od zunaj.
Sicer pa, če pogledamo na celotno do sedaj povedano zgodbo tudi zdaj ustvarjamo iz tega kako se počutimo svoj zunanji izraz. V glavi si ustvarimo točkovno čustvo dvoma glede razgovora za službo kar potem vpliva na prevod v fizično občutje, na razgovoru nas je strah in dvomimo in nismo več mi tisti, ki si ustvarjamo to kar si želimo. Naša usoda je v rokah drugih.
Vsak od nas je lahko stvarnik svojega življenja, čisto vsak lahko živi svoje sanje. Potrebno je le prebuditi notranje potenciale za ustvarjanje svojega življenja po svoji mero. In za kaj se tu gre? Gre se za čutenje, za čutenje in še enkrat za čutenje. Gre se za čutenje čustev, za vedenje kako jih preobraziti in za vedenje kako jih ustvariti. Za vse ostalo bo poskrbelo življenje.
