Vsak od nas ima neka čustva, vsak od nas čuti. Razlika je le v tem kako intenzivno. Odzivnost pa je druga stvar, kajti reakcije na čutenje so lahko različne. Odvisno pač od lekcij, ki smo jih prišli predelat na ta prečudoviti planet. Vendar pa z rastjo in širitvijo zavedanja o tem kaj smo mi in kaj so drugi lahko z lahkoto začnemo presegati to, kar nam ne paše ali nas v našem izrazu moti. Velika večina nas se je naučila delati s čustvi. Res je pa tudi, da je naše delo s čustvi usmerjeno v točkovno čutenje in zaznavanje dokler… dokler nismo pripravljeni videti večje slike.
Točkovna čustva so tista, ki jih čutimo oz. zaznavamo kot točko, piko v naši zavesti oz. z drugimi besedami, so tista, ki so usmerjena na nekaj oz. prihajajo od nečesa. Vendar pa samo tako dolgo, dokler dajemo temu poudarek, kajti takoj, ko se spremeni naša osredotočenost na objekt oz. subjekt od koder prihajajo oz. kam so usmerjena, se spremeni tudi naša zaznava. Drugače ne zaznavamo samo čustev, temveč začnemo drugače zaznavati ves ustroj sveta.
Uhhhh, kako je bilo učeno povedano to zgoraj. Torej, točkovna čustva so tista čustva, ki jih zaznavamo kot tista, ki prihajajo iz neke točke, bodisi od človeka, od rastline, dogodka, stanja ipd. in se kot taka tudi prikazujejo v naši zavesti. Zgodba je sicer takšna, da ves čas čutimo sebe, kajti to kar čutimo znotraj naših teles smo mi in ne prihaja od zunaj, vendar pa se le gre za pogled na celotno stvar, kajti življenje je le eno in življenjska energija je ena in z njo smo vsi povezani. Vsi smo iz iste energije, ki teče skozi vse nas in če teče ista energija skozi vse nas je tudi vse to kar zaznavamo eno in isto. Pri celi stvari se le gre za lokalizirano zavest oz. za zavest, ki je v vsakem posameznem bitju, ki ima svobodno voljo, kaj bo počela in kako bo zaznavala svet okoli sebe.
Točkovna zavest je torej to kar pozna večina ljudi kot način zaznavanja sveta in seveda odzivanja nanj na svoj individualen način. Npr... Jaz sem jezen, kar čutim znotraj svojega telesa kot jezo v obliki nekega občutja, na to se odzove moja individualna zavest (točkovna) in odreagira v skladu s tem kar sem. Bodisi je to moja lekcija in je moja reakcija drugačna od vibracije čiste ljubezni ali pa je reakcija popolno sprejemanje sebe in odzivanje na to kar pravi moj notranji Jaz. Sebe pravim, ker spet, vsi smo eno, vendar pa čutimo poleg univerzalne tudi individualno (posamezno, točkovno) zavest in seveda je naša svobodna volja kako se bomo na to odzvali.
Po drugi strani pa obstaja univerzalna zavest in univerzalna čustva, kar sicer ne pomeni, da vsi čutimo popolnoma isto in na enak način, kajti na planet Zemljo smo prišli z različnimi lekcijami in v skladu s tem tudi čutimo to kar pač čutimo. In vsekakor je del te igre tudi naša individualna zavest (individualni odziv), ki naredi ta svet čudovit. Skozi svoje oči ne glede na vse doživljamo lepoto sveta na svoj lasten način in ta lepota vključuje tako statično lepoto v obliki stvari in ostalih prečudovitosti, ki se ne premikajo in dinamično lepoto, ki seveda vključuje vse stvari in dogodke, ki se premikajo. In seveda, sem se štejejo tudi vse situacije, dogodki, stanja, ljudje…
Da, tudi ljudje sodimo sem, ker smo ljudje tisti, ki se nenehno spreminjamo, saj je zaradi našega spreminjajo na tem svetu tako čudovito. Nekoč vidimo rožo in nam da takšen občutek, drugič spet takšen itn. Spreminjamo se tako zaradi točkovnega kot univerzalnega razmišljanja s čustvi. Razlika je le te, da smo, ko razmišljamo z usmerjenimi čustvi, ujeti v linerano mišljenje. Vidimo stvari zelo enostransko in vendar v popolni harmoniji s tem kar za nas želi videti in čutiti točkovna (individualna) zavest. Gre se za lekcijo…
Ko pa presežemo način usmerjenega razmišljanja s čustvi, pa se pred nami odpre popolnoma nov svet. Dobimo širino, dobimo globino, dobimo vplogled. Svet se spremeni, vendar le za nas, za naš individualen, enostranski pogled na to kar se dogaja. Stvari jasneje vidimo, naš um je jasen in prazen, misli lažje usmerjamo, skratka prenehajo nas bremeniti površinske stvar. Površinske pravim, ker so misli posameznika dokler se nahajajo v načinu enostranskega čutenja in razmišljanja bolj osredotočene na sebe in na svojo individualnost, ego, kot takrat, ko začnemo čutiti in razmišljati v skladu z univerzalnimi čustvi.
