Zanimivo je, da vsi govorijo, kako epidemija ustvarja težave z duhovnih zdravjem in da so ambulante zaprte. Nihče pa ne omenja na tisoče strokovnjakov za prav to zdravje, ki se ukvarjajo neposredno s tem.

Da, zelo je težko, ko pa je ves koncept v svetu sprejet le s strani uradne medicine. In prav ti, ki govorijo o duševnem zdravju, ga zanikajo.

Zelo je težko govoriti o duši in duševnem zdravju, če ne veš o njem kaj dosti. Že ko je Freud zanikal vsaj nekaj Jungovih učenj o duši in duhovih ter duševnosti je začelo iti navzdol.

Seveda, ko pa ne vključiš v osnovno izobraževanje tega, kar je! Jung je namreč imel izkušnjo komunikacije z duhovi, Freud pa ne in že tu je bila temeljna prepreka.

Kako lahko tisti, ki ne verjame, govori o nečem, kar ne ve, da obstaja? Zelo težko je to, saj niti predstave nima, o čem se gre.

Jung in še pred njim Mayers ter mnogi drugi, ki so postavili temelje eksperimentalne psihologije, so bili kar naenkrat odrezani kljub temu, da so imeli vse dokumentirano, predvsem pa so sami imeli izkušnje o tem. Iz tega pa so tudi zdravili.

In o čem govorim? O pristnih duhovnih izkušnjah, torej komunikaciji z duhovnimi fenomeni, od duhov, do obsedenosti, do notranjih motenj, ki ne izvirajo le na razglabljanju in pripovedovanju.

Z besedami seveda lahko prepričaš nekoga, da besede zamenja za nekaj drugega, tudi misli ni problem. A ko se pride do izvora težave, do izvornega problema, takrat pa samo besede ne morejo nič.

Mayers in ostali so prepoznavali pojavo duhovnega polja in kot tak fenomen sam. Oni so vedeli, kaj se dogaja, tudi so imeli razvit sistem testiranja tega.
Današnja medicina je zelo vehementna kar se tiče vključevanje nečesa, kar je bilo ovrženo nekoč. Moderni psihoanalitiki sicer to področje raziskujejo. Z njim tudi zdravijo, seveda pa imajo pri tem dosti boljše rezultate kot drugi.

A ni težava v pogledu na svet, dosti se jih boji izraziti to, kar čutijo. Pri nas je pač tako, da so tisti, ki imajo drugačne poglede in načine »zdravljenja« oz. obravnave bolezni, pa čeprav po svetu že sprejeto in uspešno vključeno v okvir uradne medicine, nevidni in neprimerno obravnavani, tako s strani stroke, kot s strani mnogih, ki sodijo, da to pač ni v uradni domeni stroke in da je nekaj drugega.

A prav to iščemo. Ne samo v teh časih, ko imajo ljudje mnogo stisk iz katerih se ne morejo izbezati sami, temveč na splošno. Slovenija se ima za napredno državo, z veliko vizijo in ogromno izobraženih ljudi. A kaj ko ti izobraženci nimajo možnosti za nadaljnji razvoj svojih veščin in priložnosti tukaj, v Sloveniji.

V času kjer gre vse v neko čudno smer, bi bilo zelo koristno, da bi dovolili tistim, ki se ukvarjajo z mejnimi ali alternativnimi načini, obravnavami, da bi to postavili v ospredje, pa ne govorim samo o psihoanalizi. Na eni strani prešibka, premalo cenjena in tista, ki ima premalo kapacitet za obravnavo simptomov, na drugi strani zaničevana zaradi ekonomskih in političnih igric, bi v tem trenutku bila lahko vesela, da obstajajo tisti, ki vedo zapolniti to vrzel.

Nič ne pomaga jokati se in trkati na vrata medijev in politike, da ne zmore, po drugi strani pa zanikati to, kar imamo tu na pragu. V krogih, ki so s strani uradne stroke zasovraženi, odrinjeni, nepravilno obravnavani, bi se dala najti pomoč.

Moj predlog je, da se gre za ljudi in ne za to, kdo je čigav, še manj pa katero znanje ima, če je le-to učinkovito in da se preneha to preganjaštvo tistih, ki ne sledijo uradni doktrini.

Predlagam, da vključimo v nacionalni program za duševno zdravje še tiste, ki se s tem ukvarjajo, vendar izven meja stroke. Vem, da bo težko. Vem da bo skoraj nemogoče iti preko svojega ega in ponosa, ki ga je marsikomu nabila šola in način Hipokratove poteze, za katero je dandanes vprašanje, če še sploh ima kak pomen.

V času, v katerem se nahajamo, je potrebno ne glede na vse, izkoristiti vse vire, s katerimi lahko pomagamo ljudem in se prenehati sklicevati na to, da je premalo kapacitet. Uradnih mogoče res, a obstaja mnogo neuradnih, ki so velikokrat bolj učinkovite. Pa ne govorim samo o zeliščarski praksi, homeopatiji, kiropraktiki, temveč govori o rednem duhovnem delu, ki ni samo omejeno na besede in nežnost v čustvih.

Rabimo v Sloveniji pomoč? Več tistih, ki vedo? Jih imamo premalo? Torej…