Vse kar bi rado prišlo skozi pri Duhovnosti je v ozadju. Zanimivo, da ljudje svojo orientiranost osredotočamo na ospredje, hkrati pa si želimo ozadje. A ni funny? Želimo si nekaj, kar vemo, da je znotraj nas, pa kljub temu osredotočamo svoje želje navzven…

Ko gledamo iz svojega sveta, ko komuniciramo, ko se pogovarjamo, delujemo, vedno, no skoraj vedno, je naša osredotočenost navzven. In bolj smo odzunaj, torej v zunanjem svetu in ga sodimo in ocenjujemo, bolj smo oddaljeni od svojega notranjega sveta.

Zares je čudovit ta naš materialni svet. A se vam že kaj svita kaj je bog hotel doseči e tem, da je tisto kar iščemo skril v naše srce? Seveda ne v organ, temveč v srce, ki ni fizično.

Zanimivo je, da vsi vemo, da imamo srce, ki je fizični organ, pa se nas v pogovoru velika večina nanaša na imaginarno srce. Seveda ne tisti, ki imajo težave s fizičnim srcem, a nekje globoko v sebi vemo, da je središče našega čutenja prav v srcu.

Zanimivo je, kako zaupamo, tako znanstveniki, kot ateisti in kristjani, vsi pravimo srce. Vsi kažemo na srce. In potem, ko zapademo v svet misli, pa smo še vedno na dveh bregovih.

Znanstveniki, ateisti niso verniki, nekateri so, tisti, ki verjamejo v nekaj več. V umu, v besedah seveda, saj se vsi nanašamo na nek imaginaren svet, na sanje, ki se pojavljajo in jih nekateri imajo, drugi ne, a vendar sploh ne vemo, če je to le sanjanje našega uma, možganov sli česa drugega, in se tega ne dotaknemo; pa verjamemo.

Dotaknemo se niti tistega, kar merijo naši instrumenti. Vse kar niha se da prevesti v neke vrste otipljiv graf. Tudi tam zaupamo.