Zrcala, ogledala. Marsikdo se sprašuje, kaj le to pomeni, da si nastaviš ogledalo, marsikdo tudi ne, pa jih kljub temu obstaja kar nekaj, ki si ustvarjajo podobo v zrcalu, kot jo hočejo videti.
A kaj je pravzaprav ogledalo? Je nekaj kar odseva. Na eni strani materialno resničnost, na drugi čustveno, pa intelektualno, pa duhovno.
Bogsigavedi zakaj je temu tako. Mogoče zato, da se lažje vidimo. A težava ni v tem, da imamo pripomoček, ki ga lahko uporabljamo v namen, da prepoznamo sebe, temveč v tem, da dosti ljudi sili, da bi to kar se odseva v njem, bilo takšno, kot si želijo.
Iz tega razloga silijo sebe in svoja čustva, da bi bila takšna, kot želi videti stvari zunaj sebe in seveda, to je edini način, da tja prideš, saj moraš najprej ti biti vesel, da bo odsev v zrcalu vesel
Zanimivo je, kaj si nastavljamo Slovenci. Želimo izsiliti, da bi bila naša čustva, misli, besede točno takšne v zrcalu, kot jih imamo v glavi.
Hodimo na volitve, izberemo ljudi, da nas naj vodijo, potem pa pričakujemo, da bi naj zadovoljili naša čustva, da bi bila potem le-ta v zrcalu taka, kot jih pričakujemo, pa seveda tudi obratno. Postavimo predsednika države, i je enak.
Tudi on želi uresničiti svoja čustva, in tu nastane težava. On je samostojno, suvereno bitje, ki mu glava veli kakšen je in kakšen želi biti.
Težava pa je, da je on na poziciji, ki zahteva od njega, da zadovoljuje druge, medtem, ko je on prišel tja zadovoljit sebe. In igra zrcal se nadaljuje. Mi hočemo, da on zadovolji naša pričakovanja, on pa, da mi njegova.
Razlika je le v tem, da ima on na razpolago več orodij, da lahko uresniči svoja.
Zrcalo, ki ga kreira je torej poslikano z njegovimi pričakovanji, a ta pričakovanja ne morejo biti nikoli uresničena, vsaj na tak način ne, kot si on misli. To so le pričakovanja, ne pa resnične okoliščine.
Težava je v tem, da on tega ne čuti, kar bi naj bilo v zrcalu, to le sili sam sebe, da bi to čutil.
Je že res, da nekaj časa to čuti. Pričakovanje pa zbledi, ko se mora ukvarjati z vsakodnevnimi težavami in teh je čedalje več.
Začne se kazati njegova prava narava. Lažna prijaznost, panika. Zanimivo je, kako ponižen je postal, ko je spoznal, da mu resničnost ne zadovoljuje čustev, katere si je želel zadovoljiti.
Ni pa vse slabo. Skozi njegovo igro lahko ljudje dokaj dobro vidimo, kašni ljudje smo sami, kaj si želimo in koliko smo pripravljeni za to storiti.
Na isti način, kot je on sam, želimo izsiliti zunanjo resničnost, da bi bila takšna, kot jo mi pričakujemo od njega, od našega zrcala. A to ne gre. Sami moramo najprej znotraj sebe ustvariti čustva, ki jih želimo videti v ogledalu.
