Ofca je tisti, ki gleda drugemu v *rit*. Pri tem se seveda ne gre dobesedno za *rit*, temveč za organ, ki je pred njo, v možgane namreč. Dobro je ne pozabiti, da so možgani le nadomestek računalnika, ki pa če ni povezan na vir, pač preračunava le bite, ki jih zmore.
Oče pozitivni psihologije je pokazal, da človeški možgani lahko predelajo le 16 bitov informacij v nekem obsegu, ki je na razpolago in če nisi priklopljen ni višji vir, ti ostane le to, kar si povzel, prebral ali dobil. A dobro je ne pozabiti, da je kapaciteta možganov omejena in bolj si odprt v višji vir, širša je.
Pri ofcanju se ne gre pravzaprav za idealen pogled, za pogled, ki bi naj ustrezal vsem, temveč se gre za pogled vladajočih, pa kakor koli že to obrnemo. Lahko da so vladajoči vlada, politika, influencerji, prijatelji ipd. Influencer, torej tisti, ki vlada našemu umu, je vsak, ki ga sledimo.
Pa smo preverili, kaj se pravzaprav za vladanje influencerjev skriva. Najverjetneje ne, ker se obračamo po zdravi logiki, a zdrava logika ni nekaj, kar pride iz možganov. Prihaja iz višjih nivojev. In kdor nima lastne hrbtenice, da bi sledil sebi, torej sebi in Sebi, ne glede na vse, je ofca.
Ovce ne padajo slepo v prepad, ovce ne jejo kamenja, ker to počnejo tudi druge. Ovce so zelo spodobna bitja z nagonom. In če bi ga ljudje dovolj poslušali, bi nam tudi logika delovala na bolj prefinjen način.
Pa da ne bo pomote. Vsi smo pametni, vsi smo veličastni, vendar pa ko pride do ofcanja, torej do prenosa informacij in čustev, mimike in duhovnega vpliva na druge, takrat pa postanemo zares vodljivi.
Namesto, da bi v tej zmešnjavi našli svoj lasten kanal, svojo lastno komunikacijo z našim poljem idej in zaznava, se obračamo na to, kar zaznavajo in čustvujejo drugi. Pa je to pot?
Namesto, da poslušamo druge, je v življenju zelo pomembno, da poslušamo sebe, saj nam drugi ne bo dal kruha v usta, razen, če to ni seveda naša mama ali oče, pa glede na ofcanje je tudi to vprašljivo.
Ni čisto vse kot se zdi, nikoli, saj smo ljudje izpostavljeni vplivom iz okolice. In družba, ki nas je naučila biti kritičen, ne dovoljuje odstopanj, če nisi kritičen, kajti če nisi, no, potem si ofca in to ni prav.
Puščanje svojih odtisov, svojih predstav, svojih projekcij v možgane in prisotnost drugih, je vsekakor umetnost. Tega nas učijo mediji, direktorji, šola, policija ipd. in to je preprosto učinkovit način ofcanja.
Vendar pa, če želiš hoditi po svoji poti, moraš vse to spregledati in enostavno iti.
