Vsi smo se rodili popolni, s popolnim telesom, s popolno zalogo energije za celo življenje – seveda v primeru, če to hočemo sprejeti kot del naše resničnosti oz. resnice v katero verjamemo sami o sebi. Vedno, ko temu ni tako se znotraj nas zgodi nekaj čudovitega, kar nas opominja na našo božanskost, na našo vsemogočnost. Pade nam namreč nivo energije oz. z drugimi besedami, pade nam vibracijska frekvenca na kateri vibriramo in to potem zaznamo kot padec energije zaradi česar se potem počutimo slabo, utrujeno, depresivno ipd. Vse to se dogaja zaradi neporavnanosti med našimi notranjimi nameni (glasom duše) in našimi zunanjimi nameni (glasom ega).
Bolj smo v toku tistega, čemur pravimo čista in popolna resnica, višje so naše vibracijske frekvence in večjo stopnjo blagostanja in dobrega počutja občutimo. V resničnem življenju je mnogokrat zelo težko vzdrževati stanje popolnega resničnega izražanja, ker so nas skozi življenje trenirali, da se naj ne izražamo resnično tako kot čutimo. Še več, učili so nas, da se naj izražamo na takšen način, da bomo ugodili drugim oz. z drugimi besedami, da jih naj zmanipuliramo, da se bodo oni dobro počutili, da bomo potem mogoče le dosegli tisto, kar si želimo, namesto, da bi nas učili kaj je naša notranja resnica, kako vzpostaviti stik z njo in kako jo izraziti na najprimernejši način. In najprimernejši način definitivno ni takšen, da naša resnica ustreza drugim, saj je v končni fazi to naša resnica, to kar pa čutijo drugi glede naše resnice pa so oni, to je pa njihova resnica.
Vedno torej, ko se podredimo temu notranjemu glasu, občutku ali nagnjenju, da naj storimo nekaj kar ni v skladu s tem, kar si zares želimo, naša energija pade. Vendar kako, ko pa ne vemo, kaj sploh smo mi in kaj oni, saj smo tako dolgo prevzemali načine obnašanja in razmišljanja ter čustvovanja drugih, da smo se v popolnosti pomešali s tem kar so drugi? In ko so žalostni drugi smo žalostni mi, ko so depresivni drugi smo depresivni mi, ko so srečni drugi smo srečni mi…
Vsak sam se v življenju odloča kako ga bo živel in preživel, vsak sam je kovač svoje usode. Bomo večno odvisni od drugih, od njihovega stanja in počutja, ali se bomo postavili na svoje noge in preprosto odrasli v popolne ljudi z lastnimi čustvi, zaznavami in potrebami? Izbira je naša lastna, vendar pa je nedvomno potrebno prevzeti odgovornost za to kar smo mi, za naša lastna čustva, za to kar čutimo, to kar izražamo in preprosto le biti to kar smo, brez vseh lepotnih popravkov in brez vsega potvarjanja biti le to kar smo.
