Zelo težka beseda, če tako pogledamo. Ima vse značilnosti fizike in matematike. A v trenutku, ko se bolje osredotočimo na to, kar se v našem telesu dogaja, se pa kar hitro znotraj našega bitja prebudi predstava, da se gre pravzaprav za poravnanost s tem, kar mi smo.
In kaj smo? Vsekakor ne samo skupek misli, kosti, čustev, zamisli… Ne, dosti več smo. Poleg tega, da smo vse to, kar je prej opisano, pa se nekako vsi mi tega zavedamo, namreč, da posedujemo misli, kosti…
Vsi pravijo, da smo samo zavedajoče bitje. In kaj pravzaprav to pomeni?
Pomeni točno to, da se zavedamo sebe. Vendar pa kdo je ta, ki se zaveda sebe? Je to um, misli? Predstave?
Poglejmo malo globlje v vse to. Vsak od nas se zaveda, da je živ, pa tega, da smo živi točno ne vidimo. To je nekaj kar le čutimo, zaznavamo.
In zanimivo, ta zaznava ni vezana ni nič. Otroci niso obremenjeni s tem, ali so živi ali ne. Preprosto so le živi in počnejo le to, kar počnejo. In odrasli? No, odrasli so zeeellooo globoko potopljeni v to zavedanje in so seveda s tem obremenjeni.
Bolj ko človek odrašča bolj ga družba nauči, kakšen ne ta občutek živ. Uči nas, da je lep, uči nas, da je grd, poln denarja…
Odrasli smo zelo popacani s tem, kar za druge pomeni življenje, saj so drugi tisti,. Ki nas učijo o občutku, čeprav ga sami čutimo najbolje.
Da, za sebe ga čutimo najbolje, saj noben od drugih ne more vedeti kakšen je ta občutek za nas. Oni (drugi, ljudje, ki nas obkrožajo) imajo svoje predstave o tem, kakšen je za njih ta občutek in kako odreagira.
Povezanost s samim sabo pomeni, da smo povezani s svojim lastnim občutkom za sebe, točno takšnim kot je. Kaj pa poravnanost?
No, poravnanost pa pomeni samo to, da nam ni treba iti kamor koli drugam, da bi se lahko zavedli svojega lastnega občutka o sebi. In oboje je lahko enako, a težava nastopi, ko smo o svojem lastnem občutku naučeni, da ga naj ne čutimo, da mu naj ne zaupamo, temveč naj raje zaupamo namigovanjem in mnenjem drugih ljudi.
Takrat seveda nismo ne povezani s sabo, ne poravnani in bolj jim pritrjujemo, da imajo oni prav glede tega, kar mi čutimo o sebi, bolj se naša poravnanost ruši.
Prej smo morda še bili poravnani s sabo in odreagirani na vse kar se dogaja v skladu s tem, kako bi na to odreagiralo naše lastno bitje. A bolj poslušamo druge, več poudarka dajemo njihovim besedam, bolj se od tega oddaljujemo.
Med tem, ko jih poslušamo in sledimo njihovemu nareku, vzpostavljamo privlak zaupanja in začnemo vsrkovati njihovo vibracijo. Težava pa nastane, ko bi želeli odreagirati v skladu s tem kar smo, pa ne moremo, saj smo prežeti, prežeti smo z njimi, z njihovimi pogledi in predstavami. V takšnih primerih preprosto ne moremo odreagirati na drugačen način, kot na tega, kot smo naučeni. Seveda pa to ni vse.
Znotraj sebe čutimo, da nekaj ni prav. Na zelo subtilen način nas bitje opozarja, da to ni prav, in da nismo usklajeni sami s sabo. In bolj to počnemo, bolj nas bijte opozarja, dokler… dokler ne preneha, kar postane glas drugega preglasen.
In kako nazaj?
Na enak način, kot se detoksificira telo, s postom. Oddaljimo se od ljudi, ki zahtevajo od nas preveč pozornosti, nas rinejo v svoje predstave, odrečimo se jim.
Čez nekaj časa bomo vsekakor bolj to kar smo. Če pa želimo iti globlje in se soočiti s težavo zakaj sploh imamo potrebo družiti se z ljudmi, ki nam odvračajo pozornost od nas, pa se je potrebno zazreti v svoje bitje prav pri vzroku, se mu odpovedati in začeti na novo.
