Prvi Tomažev mini reading, ki sem ga prejela se je glasil nekako v stilu; Zamujaš. Zamujaš v življenju, to pa zato, ker nisi na svoji poti.

Že nekaj časa preden sem začela slediti Tomaža na fb sem se spraševala, kje na poti se mi je zalomilo, da sem obstala in stojim na mestu že lep čas. In zakaj se ne morem premakniti?

Še isto noč, ko sem čez dan dobila mini reading se mi je skozi sanje prisvaljkal odgovor. Uvid je bil zelo močan, prav take so bile tudi sanje in sporočilo, ki so ga nosile.

Znašla sem se na dvorišču pred hišo, na mestu, kjer se je pred leti odvijala poroka.
V trenutku, ko sem stopila v hišo, sem ostala sama. Zidovi so bili goli, visoki in hladni. Bolj, ko sem stopala v njeno notranjost bolj me je postajalo strah. Srečevala sem obraze, tuje, meni nepoznane. Izgubljala sem se v tej prostrani hiši med temi neznanimi obrazi. Počutila sem se osamljeno, prestrašeno, izgubljeno. Znašla sem se na stopnicah, ki so vodile navzdol, iskala sem nekoga, ki ga poznam. Obraze, ki sem jih srečevala sem spraševala po svojih bližnjih, pa nihče ni nič vedel, nasprotno bili so grobi, gledali so me začudeno, z zgražanjem, s prezirom,  skoraj sovražno. Počutila sem se vse bolj nelagodno, grozno. Ves čas sem se spraševala kaj sem naredila, da se tako vedejo. A vsa agonija se je le nadaljevala. Tavala sem po hodnikih, stopnicah, sobah, srečevala neznane obraze in občutki nelagodja, groze izgubljenosti in prestrašenosti so se le stopnjevali. Vse sem sanjala tako v živo, in groza me je bilo vseh teh negativnih  občutkov.
Potem sem se znašla v nekem prostoru, kjer je bilo par ljudi, spet so me gledali začudeno z neodobravanjem, bili so neprijazni, sovražni. Pogledala sem po sebi in videla, da so oblačila na meni strgana, scefrana in visijo z mene,  ljudje pa so me gledali z zgražanjem.
V prostor je stopila moja ljuba, draga prijateljica, ki je v mojem življenju v času poroke še ni bilo, stopila je do mene in mi v roke dala album, najprej nekaj najinih slik, potem pa pridem do strani, kjer se je predvajal kot nekakšen vidoposnetek, gledam in vidim sebe kako razgaljena ležim na tleh in da me nekdo posiljuje oziroma me posiljujejo. Nekaj ljudi stoji naokrog ti se smejijo, navijajo in s prstom kažejo name.

Ko sem se prebudila pa šok. Jokala sem štiri ure skupaj. Jasno. Nikoli in nikdar me ni še nič tako močno pretreslo, zadelo, kot prav te sanje.
Ko sem prišla k sebi, sem skušala razumeti, kaj se mi je pravkar zgodilo,  kaj se je pravkar odvilo, pred menoj.
Začela sem analizirati sanje, skušala sem jih razumeti, kaj mi sporočajo, kakšno spoznanje mi nosijo.

Mar sem v trenutku, ko sem izrekla svoj usodni da ostala sama? Ostala sama v svojem zakonu? Kdo so ljudje iz hiše in zakaj so se tako vedli? Zakaj je bila hiša tako prostrano hladna in njeni zidovi tako visoki? Sem mar sama postavila te zidove? Sem mar sama ustvarila to hladnost? Sem se mar sama vedla, do ljudi v svoji bližini tako, kot so se v sanjah vedli ljudje do mene?  Mar sama nisem znala odpreti srca in spustiti vanj vseh teh ljudi? Sem mar sama dovolila, da me ljudje posiljujejo s svojimi mnenji, prepričanji, kdo jaz sem in  kako bi morala živeti?
Je v mojem življenju res samo ena oseba, ki me razume, pozna?
Spraševala sem se pa kje je v sanjah moj mož, njegovi starši, moji straši, prijatelji? Sem mar res tako sama tudi v življenju?

Kljub temu da boli, ko se ti zgodi tak močan uvid v situacijo, se pač ne moreš več sprenevedat da je vse ok. U bistvu so bile prav te sanje zame na nek način odrešilne, saj sèm videla, kako sem delovala, kaj lahko naredim in kaj lahko spremenim?
Vsi odgovori, vse je v meni sami..

Hvala Tomaž..

Vesna Bera