Bolj spoštujemo življenje in njegov izraz, bolj nam lahko življenje pomaga pri krepitvi naše zaznave tistega, kar je dobro za nas, da nas popelje tja, kamor si želimo. Mi sami smo kreatorji svojega življenja, mi ga ustvarjamo in tudi mi določamo njegova pravila. Če človeka, dogodek ali situacijo, ki je pred nami vidimo kot oviro, potem tudi to je, če pa jo vidimo kot podporo, da lažje prepoznamo v življenju tisto, kar moramo prepoznati, nam pa to definitivno lahko pomaga, da bomo lažje prišli tja kamor si želimo oz. da se bomo znotraj svojih teles počutili tako kot bi to radi.
Če namreč na to, kar je pred nami gledamo z nespoštovanjem in necenjenjem, neponižnostjo, tega ne vidimo zato, ker ga ne vemo prepoznati, ne prepoznavamo pa ga zato, ker ga ne čutimo. Čutenje je ena temeljnih človekovih lastnosti s katero krmili skozi življenje. Ko je človek oz. njegova zaznava bolj na mentalnem oz. na nivoju misli in uma, takrat se bolj ubada s čutenjem občutkov in občutij na in v telesu, ko pa se njegova zavest razširi pa vedno bolj začne zaznavati čustva in sledi njim.
V prvem primeru, ko primarnih čustev, ki prihajajo iz njegove biti še ne zaznava tako dobro, niti še točno ne ve kaj se dogaja na tem nivoju in ker tega na zaznava tudi odreagira v življenju kot pač odreagira. Te spontane oz. nespontane reakcije ga vodijo dostikrat do takšnih in drugačnih razočaranj, vse skupaj pa ga pelje po poti, kjer lahko, če seveda želi sprevidi in spozna – prepozna čustva, skozi »razočaranja« pa človek spoznava svoj nivo spoštovanja do življenja. Življenje mu namreč vse nudi, vendar pa, ker je preveč zapleten v um in misli, tega ne vidi, hkrati pa tudi življenje obtožuje, da mu postavlja ovire in prepreke. A življenje vse to počne samo z enim namenom, z namenom namreč, da človek sprevidi.
Bolj se človek pomika k čutenju svojih resničnih, pristnih čustev, bolj začne spoznavati temelje in resnico življenja, bolj ga začne spoštovati, spoštovati njegovo manifestacijo. In ko mu tudi v čustvih uspe vzpostaviti ravnovesje do zaznavanja življenja kot tistega, ki mu samo vedno pomaga priti tja kamor si želi se začne vedno bolj in bolj zavedati pomena spoštovanja življenja kot takega in dopuščanja, da se stvari same zgodijo točno takšne kot se. Takrat ima samo še željo in nagnjenost k vzpostavljanju in vzdrževanju ravnovesja v življenju.
