Ljudje nismo kot običajna bitja, z malo manj zavesti. Le-ta (zavest) nam omogoča dobesedno čarati po svojem notranjem platnu. Ko namreč premaknemo svojo energijo, tisto notranjo iskro, ki jo čutimo vsi, se vse okoli nas spremeni.
Notranja iskra, žar, je lahko zelo očitna, ali pa tudi ne. Vse je odvisno od naše zaznave sebe kot kreatorja. Vsak od nas namreč lahko ustvarja s svojo svobodno voljo, a če je ni, to še ne pomeni, da je ne more biti. To le pomeni, da je ni sedaj.
S tem, ko ljudje ustvarjamo svet znotraj, in zunaj, s tem začnemo prevzemati naše prave lastnosti. Če pa se spreminja le eden od dveh svetov, drugi pa ne, pa je temu malček drugače. Začnemo namreč riniti v eno od dveh smeri, navznoter ali navzven.
Že Buda je prišel do poznanja srednje poti in to ni kar tako. Srednja pod ponazarja ravnovesje energij, jina in janga. Vse je malo bolj razburkano, če tega ni. Z drugimi besedami, človek teži v eno od dveh skrajnosti.
Nikoli ni namreč dobro raziskovati le ene skrajnosti, ker se energija v človeku začne lepiti v tisto smer, vedno bolj postaja orientirana v smer, v katero težimo, in takrat pride do neravnovesja, ki se kaže tako v delovanju našega notranjega sveta, kot tudi zunajega. Vsako neravnovesje namreč podere ravnotežje, ki je tu z razlogom, In razlog je ta, da lahko breznaporno plujemo po življenju.
Če človek ni v ravnovesju, le to ni toliko, v večini primerov, odvisno od njegovega uma. Um je bil tisti, ki je neumorno prilival le malo olja na ogenj, seveda pa to počne tudi še sedaj. A sedaj ga je že tako veliko, da je nemogoče, da se ogenj pogasi sam od sebe. Še več, tudi s tem, ko nanj polivamo dodatno gasilno peno, ga ne pogasi.
Vsak človek ima možnost živeti ravnovesno življenje, in ko gre v samostojnost, je te še več. A če vztraja v načinih, ki so mu jih privzgojil, bo verjetno ogenj samo še podžigal. In s tem, ko ga podžge, se energija v njem nenadno prevesi in začne mašiti šobe, skozi katere prihaja gasilna pena. In ko jih želi odmašiti, jih največkrat ne more ali pa se v zelo kratkem času spet zamašijo.
Energija je takrat kreator, ne toliko človeški um, ki je s svojim siljenjem prestopil vse mere dobrega okusa. V takem primeru, kot tudi v vseh ostalih, ko se človek hoče nekaj naučiti o sebi, je dobro, da se v popolnosti zaustavi, tako zunaj, kot znotraj in preprosto obstane.
Ko bo to storil, si bo naredil medvedjo uslugo, saj se bo ogenj v njem začel umikati, pojemati, hkrati pa se bodo tudi začele odmaševati gasilne šobe. Po drugi strani pa bo, ko mo miren, imel tudi zelo veliko možnost, da prepozna, kaj se prevzaprav dogaja, zakaj rine energijo, da se razplamti in zamaši šobe.
Nihče tega ni mogel videti ne prej ne pozneje, le takrat, ko se je v popolnosti zaustavil, ko je začel počivati v duhu.
Ne pozabite, da se tukaj ne gre za mentalni proces, le-ta je tukaj le zato, da se z njim lahko zadeve umirijo. Mental je tisti, ki priliva ojle na ogenj, a energija je že tako zelo gosta in težka, da je ne moremo umiriti, če z ojlem še naprej polivamo ogenj.
V takšnih primerih je dobro ustaviti se, da ogenj pojenja, da se šobe odmašijo in zelo dobro je biti pozoren, kaj je tisto stikalo, ki povzroči, da se začne energija porivati v gasilne šobe, kaj je tisto, kar ji ne dovoi, da svobodno teče skozi telo, temveč se narine na kup in močno pristiska na odprtine, skozi katere v normalnem svobodno teče. Ko se naša zaznava dovolj prečisti, bomo uzrli preblisk, ki nam bo povedal, kaj je vzrok rinjeju. In ko se to zgodi, smo osvobojeni nekega starodavnega in nekoristnega načina izražanja.
