Vsak od nas čuti nekaj, a vsak čuti isto stvar drugače. Do razlik prihaja zaradi drugačne interpretacije, ki je odvisna od tega, kako dobro vemo zaznavati določen občutek oz. čustvo. Nedvomno pa je vse skupaj odvisno od tega kako široko in globoko smo sposobni zaznavati resničnost.

Človek je odvisen od mnogih stvari. A največ jih izvira iz sistema čutenja njegovega telesa. S svojo naravnanostjo k zajemanju in kopanju se v tem kar čuti je postal odvisen od svojih čutov.

Vsak od nas si ustvarja resničnost na svoj lasten način, vsak od nas je kreator. Vprašanje je le, na kakšen način si jo ustvarjamo. Si jo ustvarjamo zato, da bi se nam ponavljala ali si jo ustvarjamo zato, da bi jo živeli. Kajti, če si jo ustvarjamo zato, da bi se ponavljala, nam ne pušča dosti alternativ, kot da se ponavlja.

Ljudje se vse prevečkrat oprijemamo tistega, kar je bolj verjetno. S tem tekmujemo, kdo bo koga s svojo presojo. Vendar pa se pri resnici ne gre za presojo. Preprosto se gre za čutenje tega kar je, kajti vse kar je, je samo resnica in od nas je odvisno, če jo želimo videti ali ne. Manj je želimo videti, večji občutek lepljivosti nam dajejo zunanji dogodki oz. situacije, z večjim privlakom nas vlečejo k sebi. Kot, da bi nam želele povedati, mi smo pravi odgovor, ne one druge…

Občutki izvirajo iz naših čustev in so lahko fizični ali ne. Lahko ga čutimo kot fizično občutje, lahko kot čustvo ali kaj drugega, vendar pa so tu, da nam povejo nekaj o nas samih, o resničnosti v kateri živimo. Ne glede na to, kako ga zaznavamo je dobro preveriti od kot ta občutek izvira, kajti, če izvira iz tega, kar mi mislimo, da smo, nas morda ne podpira na tak način, kot mi to mislimo.

Vsak od nas gleda na ta svet skozi svoje oči, vsak vidi tisto, kar je sam. Dobro je, da negujemo to kar smo sami, hkrati pa je dobro, da negujemo to kar so drugi. To storimo tako, da jim dopustimo, da so točno to, kar želijo biti. In če želijo biti nekaj drugega kar so, je dobro, da jih v tem podpremo.