Človek je odvisen od mnogih stvari. A največ jih izvira iz sistema čutenja njegovega telesa. S svojo naravnanostjo k zajemanju in kopanju se v tem kar čuti je postal odvisen od svojih čutov.

Čutenje je nedvomno ena lepa stvar, ki bogati življenje. Dostikrat nam ga obarva čudovito, drugič spet ne in še vedno se naslanjamo nanj – govorim namreč o fizičnem nivoju čutenja. Čutenje namreč poteka v smeri čustva-občutja-občutki-fizične senzacije in sploh ni važno od kod ta čustva izvirajo.

Človek na fizičnem nivoju zaznave poseduje dva sistema čutenja oz. produciranja čustev. Eden je tisti, ki prihaja iz srca in je čist, neobremenjen z resničnostjo, ki se odvija v človekovi okolici, drugi pa je tisti, ki se ustvari na podlagi naših vsakokratnih občutkov in misli, ko se postavimo v odnos do okolja.

Srce samo je in samo sprosti tisto čustvo, ki je v našem organizmu pristno in mu govori, če je situacija za človeka primerna ali ne, medtem, ko čustvo, ki izvira iz naših misli oz. zavestnega mišljenja govori raznorazne stvari, ki so odvisne od naše vsakokratne zaznave okolice.

Dobro je, da se človek pomakne v srce in začne čutiti od tam, kajti le tako bodo na površje privrela njegova prava čustva, tista, ki jih zares čuti in jih ne poustvarja v svojem umu oz. mislih, hkrati pa se bo sčasoma uglasil z vibracijo tega čutenja in bo ves čas to, kar je, ne tisto, kar si želi biti. Srce vedno govori to kar je, čustva, ki izvirajo iz njega so vedno pristna, nepotvorjena in neobremenjena s tem kar se dogaja v naši okolici, medtem ko pa je s čustvi, ki prihajajo iz glave zgodba nekolikanj drugačna.

Čustva, ki prihajajo kot posledica našega mišljenja večino krat izvirajo iz procesa kritičnega mišljenja oz. ustvarjanja sodb. Takrat vedno, ko se spustimo na nivo mišljenja zapustimo čisti pristan tega kar je, saj že ob najmanjši zaznavi pomislimo kaj nekaj je in v trenutku, ko to storimo kaj hitro pozabimo na to kar je in začnemo okušati to kar mislimo, da je.