V naravi poznamo vidni in nevidni svet. Vidni je seveda tisti ,ki ga zaznavamo z očmi, nevidni pa tisti, ki ga ne. In tu se ne gre samo za oči. Gre se za vse kar na kateri koli ravni zaznavamo kot nekaj otipljivega. Včasih stvar ne vidimo, a jo lahko otipamo in potem pravimo, da obstaja.
Svet čutil je dokaj raznovrsten in nam omogoča doživljanje nam znanega sveta na zelo raznih ravneh. A onstran sveta nam poznanih čutil obstaja tudi svet, svet, ki se ga ne da zaznati s čutili. In dejstvo, da ga ne moremo zaznati z nam poznanimi čutili, še ne pomeni, da ga ni. To preprosto pomeni, da ga ne zaznavamo.
Tako na primer ne zaznavamo osnovnih gradnikov življenje kot ga poznamo. Leptoni, elektroni, pozitroni, magnetna polja ipd., vse to so gradniki, ki so večini ljudje nepoznani tako izkušenjski ravni kot na ravni, kjer bi lahko rekli, da smo mi sestavljeni iz njih in da jih čutimo. A ni vedno čisto tako...
Ljudje se lahko treniramo za zaznavanje različnih zaznav. Tisti, ki so policisti včasih dokaj hitro prepoznajo kaj je prsv in kaj narobe, pravtako lokostrelci prepoznajo prav kot in hitrost pod katerim morajo izstreliti piščico, da bo priletela v središče tarče, to pa počnemo tudi vsak dan, ko se peljemo z avtomobilom po cesti. Tudi tam moramo natrenirati razdalje in hitrost, da se bomo na primeren način obnašali po cesti in prišli do cilja varno, tako kakor puščica.
In ves čas govorimo o življenju, ki komunicira samo s sabo, saj smo mi življenje in tudi cesta je sestavni del življenja. In ko se naučimo komunicirati s cesto, smo pripravljeni za naše potovanje, ki nas lahko pripelje kamor koli.
Lahko sicer gremo in tavamo po življenju, a to nas bo, če se ne znamo prepustiti, le redko pripeljalo tja kamor smo namenjeni. Ni važen čas, ni važen prostor, pomembno je le, da srečamo občutek, ki nas izpolnjuje in ta bo dosežen, ki pridemo do tja kamor smo namenjeni.