V Prekmurju živijo ljudje odprti, na videz ustrežljivi. A ko se jim približaš, so dokaj zavistni. Prijazni do novega, neprijazni do znanega. Včasih so zelo prijazni do tega, kar jim daje življenje, a v vsem tem dostikrat najdejo nekaj za ogovarjati.

Srce regije je gnilo, prostaško. A ni vedno bilo tako. Vedno je bilo ponižno, balo se je streči drugim in jih hkrati spoštovalo. Tega sedaj več ni. Vsi mislijo, da so nekdo, vsi poizkušajo dodati k sebi še nekaj, da se jih bo še bolj videlo.

Nemogoče je včasih shajati z njimi, saj ne vedo točno, kaj si želijo. A v tej svoji majhnosti, v majhnem pogledu na svet, se najde tudi kaj dobrega. Znajo si pomagati, ko je temu čas in čas je sedaj, sedaj, ko jim gre najslabše.

Dokaj radi stopijo v podporo človeku, ki ga ne poznajo, a ko se gre za domačega človeka, človeka, ki se jim odpira, da ga lahko začutijo pa se zbojijo svoje sence, kajti tudi oni drugi ni kar tako. Med tem, ko čutijo njega, morajo namreč čutit sebe in to ni ravno prijetno.

Zelo enostavno je biti tujec med enakimi, ko se pa gre za nekoga, ki je enak, pa zgodba postane malček drugačna. Znotraj svoje krivde namreč odkrijejo krivdo drugega človeka in kaj radi si ga privoščijo.

Govorijo o njem, kot da ne bi bil del njih, njihov lastni. In ko se jim približa dovolj, udrihajo po njem, ga še bolj odrivajo od sebe. Nihče namreč v regiji ni tako sproščen, kot se ti zdi. Le pretvarjajo se, govorijo o sebi, kot da bi bili bogovi.