Če nekomu zadovoljujete njegove občutke, trenirate način zadovoljevanja tistega, kar mislite, da je potrebno zadovoljevati in ko ta oseba odide, potem vam manjka, ker potem več ne morete zadovoljevati teh občutkov. Zanimivo je, da ljudje treniramo zadovoljevanje nečesa in ko tega več ni, potem nam manjka, da bi še naprej zadovoljevali to, kar smo zadovoljevali.

Zanimivo je, da vse kar počnemo v življenju, dokler seveda ne prepoznamo, da to počnemo, da še vedno iščemo enake načine zadovoljevanja načinov, kot smo se jih naučili nekoč. In če pride na našo pot nekdo, ki nas popelje onstran, se stvar pozdravi. A težava je v tem, da se znanega načina še kako zelo oklepamo, kljub temu včasih, da nam je kristalno jasno, da način ni pravi, vztrajamo in rinemo.

Težava je v tem, da stvar dostikrat ni intelektualna, ker če bi bila, bi to z lahkoto spustili. Stvar je vedno energetska in je del prisotnosti, ki odigrava svojo igro tako daleč, da se je nauči in vse kar lahko storimo je to, da le čakamo, čakamo, da se tega nauči prisotnost.