Ko posameznik vidi kamen, le-tega ni moč poimenovati vigraha; in to, da vidimo vigraho, tega ni moč poimenovati kamen. Kjer se le-to smatra kot fokus na prisotnost Boga, tam dejansko je On.
Prav tako je povedano, da je vse Božja vigraha. Enkrat, ko se smatra kot Njegova vigraha, je le ustrezno, da bi posameznik moral stremeti za naposredno precepcijo tega dejstva. Usmerjenost na oukvirjeno razmišljanje je norost - dejstvo, da je Bog vseprisoten še ni bilo dojeto.
Radost v stvareh tega sveta, v objektih čutil, je vsekakor bežna. Ne traja, je nestalna. Vendar pa kjer je razkrit Bog in samo Bog, tam ni takšne stvari kot je nestalnost.
Tvoja pozornost je usmerjena nasproti svetu, ne nasproti Večnemu; identificiran si s tem, kar je prehodno, v nenehnem toku.
Kaj je torej razkrito? Minljivo. V minljivem ni Samo-razkritja. Kako je lahko Resničnost, Resnično bitje, v tem? Saj še ni prišlo do uničenja uničenosti. Minljivo mora miniti.
