Lutnja človekovega kratkega življenja s toliko strunami je močna. Treba jih je razrezati narazen. V teh mnogih strunah ni snovi. Nesmiselno je dovoliti svojim mislim, da se ukvarjajo z vezmi, s katerimi je posameznik pričvrščen.
Zakaj se obnašati kot norec in se vedno znova vračati v ta svet iluzije? Ko nekdo razume najglobše globine svojega najbolj notranjega srca, da nihče ni nikogaršnja lastina, zakaj bi torej naj prenašal obilo bolečine in trpljenja?
Seveda je vedno možno doseči resnično, globoko razumevanje, medtem ko si pod urokom iluzije. Vsekakor pa tudi v nekaterih primerih na silo uporabljena bridko zdravilo ali injekcija ponovno vzpostavita človekovo zravje.
