Vsi smo enost, dobesedno, vsi prihajamo iz istega polja. Kvantno polje ni le nek imaginarni prostor opisan z matematičnimi enačbami, temveč od tam vznika vse kar je inteligentno. In ne govorim samo o ljudehin ostalih živih bitjih. Vse namreč, kar ima drugačno obliko od nečesa naključnega je namreč inteligentno. Kaj pa spoh je neključna forma?
Vse namreč, kar nas obdaja, vse kar je iz materije, ni naključno, Narava ni naključna in vsa kar izhaja iz nje tudi ne more biti naključno, kajti neskončen potencial, ki je skrit v naravi, se lahko izraža na mnoge načine. In v trenutku, ko je nekaj element izražanja, to torej nekdo želi izraziti in zatorej to, kar je izraženo ne more biti naključno. Nekdo ima za to, kar se želeli izraziti neki namen in ta namen ni zavesten ali podzavesten. Ne, to je namen in enkrat, ko je namen, se že izraža proti temu, kar hoče nastati.
Zanimivo je, kako tretiramo naravo kot samoumevno, kot nekaj, kar nastaja samo po sebi, pravtako ljudi ali karkoli drugega. Človeška oblika namreč ni naključna in četudi je posledica genov, tudi le ti niso nastali kot poisledica naključja. Tudi pred tem, ko so nastali je moral obstajati namen, ker namreč vse prihaja iz kvantnega polja, torej polja, ki kar poka od neskončnega potenciala in to polje je želelo, da se ustvari inteligentna materija.
Kako torej lahko trdimo, da je karkoli, kar je iz materialnega sveta nključje. Nemogoče, saj je vse nastalo iz neskončnega potenciala, ki je moral določiti smer, v kateri se bo le-ta oblikoval. Proces je bil dolg in še vedno poteka, saj se vse kar vidimo razvija, obstaja in umira. In ne, narava ne umira zato, ker smo mi naredili kar koli. Narava umira, ker je narava procesa takšna, da umira.
Nemogoče je namreč, da se rodi nekaj novega, še bolj čudovitega, če staro ne odmre, če tisto, kar je obdlužilo svojo vlogo, ne odide. Enako kot gosenica, ki se probrazi v metulja, ko je buba, v kateri se je rojeval metulj, odslužila. V končni fazi pa tudi odstranimo inteligentno materijo, ki ji pravimo prah, ko odsluži svoj namen v prostoru.
Vse v življenju prihaja in odhaja, vse kroži. Menjavajo se letni časi, ženski menstrualni ciklus, rojstvo in smrt, pa tudi, ko se premaknemo, se moramo vniti nazaj, če hočemo, da se stveri vrnejo v prvotno stanje.
Vse v naravi torej kroži in skozi kroženje daje svoj pridih življenju. Bitje srca in dihanje sta najbolj značilna kroga za človeštvo, ki pa se potem razvijeta tudi v svoje podkroge in podprocese. Krogi postajajo bolj eliptični, čim bolj se oddaljujemo od izvornega ritmičnega kroženja, od izvorne krožnice življenja.
Dogaja se tudi, da to kroženje, na takšen in drugačen način prekinemo. Lahko pride do nesreče, nasilne smrt, samomora, a cikel gre naprej. Ne sicer v tem manjšem ciklu, v življenju, kot ga poznamo iz perspektive fizičnega opazovalca, temveč iz višje. Tendenca kvantnega polja, manfestacije namreč sili, da se neskončni potencial ponovno oblikuje v materijo samo, razen, če kvantno polje prepozna samo sebe, svoje lastne lastnosti in se zavestno odloči, da se ne želi več utelesiti.
Tukaj v življenju torej nismo le zaradi prepoznavanja fizičnih manifestacij, temveč, da prepoznamo zakaj le-te nastajajo, predvsem pa kako. In ko prepoznamo sebe kot eno od teh manifestacij, začenjamo še globlje razumeti življenje samo.
