Tuatha Dé Danann (Ljudstvo boginje Dannu) so bili eno od mitoloških ras, ki se je nastanila na Irskem pred prihodom Milesianov, prednikov sodobnih Galcev. Ljudstvo Dannan so bili potomvi boginje Danu. Njen sin Gagda je bil njihov najmočnejši vodja.
Tuatha Dé Danann so bili ljudstvo božanstvev kot tudi ljudstvo herojev, Bili so vešči v umetnosti in znanosti, poeziji in magiji.
Za njih je rečeno, da so prišči iz mitskih mest: Falias, Gorias, Finias and Murias. Ko so prišli živet na Irsko so Tuatha Dé Danann prejeli štiri magične zaklade ali talismane, enega za vsako mesto. Pred tem, kot so Tuatha Dé Danann migrirali na Irsko, so se naučili vseh svojih veščin oz štirih čarovnikov/bardov (druidov) iz teh štirih mest. Od Morfesa iz Falias, Esrasa iz Goriasa, od Semiasa iz Muriasa in od Uisciasa iz Findiasa.
Po tem, ko so Milesiansi porazili ljudstvo Tuatha Dé Danann, so se le-to bodisi umaknili na Tir na n-Og (Deželi mladosti) ali pa so nadaljevali z življenjem v deželi v skupnosti z Nilesiansi, vendar pa so bili njihovi domovi (podzemni kraji) skriti z magijo, tako, da jih smrtniki niso mogli videti.
Njihovi domovi so se pogosto imenovali Sidhe (síd ali sídh) ali Drugi svet. Drugo ime za Tuatha Dé Danann je bilo áes sídhe ali “Ljudstvo Sidhe.”
Na Drugem svetu so Tuatha Dé Danann ostali mladi in navidez nesmrtni. Nesmrtni v smislu, da so lahko živeli zelo dolgo življenje in ostali mladi, vendar pa se jih je dalo ubiti in uničiti, pravtako, kot katerikoli smrtnik.
Obstajali so pogosti obiski med Tuatha Dé Danann in smrtniki. Včasih so pomagali smrtnikom, med tem, ko so drugič iskali njegovo uničenje. Včasih so se hoteli poročiti s smrtnikom. Večino časa so Tuatha Dé Danann prišli na površje in se srečali s svojimi ljubimci, drugič spet pa je bilo smrtnikom dovoljeno, da živijo z njimi.
V ciklusu Ulstra so bili Tuatha Dé Danann še vedno obravnavani kot Keltska božanstva. Vendar pa so jih v Fenianskem ciklu ponižali v nič več kot vilince; z drugimi besedami, so Tuatha Dé Danann postali “vilinsko ljudstvo”. Pogosto so jih povezovali z vilami. Zaradi krščanskega vpliva v mitih, so nekateri od njih umrli v starosti, ko so zapustili Drugi svet; in so bili krščeni pred smrtjo.
(Potrebno je zapaziti, da vile v Keltskih mitih (posaebno v Irskih, Welških in Arturiantskih mitih) nimajo nič za opraviti z majhnimi škrati s krili, ki jih je moč najti v folklori in otroških vilinskih zgodbicah, kot Zvnočica v Petru Panu ali Vilinska babica v Pepelki. Vilinci tukaj so bili ljudje z nadnaravnimi sposobnostmi. Sodobne interpretacije vil težijo k temu, da jih olepšajo, v glavnem se je to dogajalo med Vikrorianskim obdobjem (19. stoletje) v Britaniji.
V zgodnji Irski in Welški literaturi, so lahko bili majhni ali visoki, lepi ali grdi. Lahko so bili dobrohotna bitja, vendar pa so lahko drugič spet bili zastrašujoče kruta ali škodljiva. (Morrigan in Morgan le Fey nista prepoznani kot vili v sodobnem smislu.)
vir: https://www.timelessmyths.com/celtic/danann.html
