Jasnost je ena temeljnih lastnosti, ki pomaga človeku razumevati. Le-ta ne prihaja iz možganov, temveč jih presega. Možgani so tukaj le kot računalnik, ki premleva kubite kvantnega polja, vendar če ni jasnosti, so ti kubiti (osnovni gradniki misli) le nekaj, kar nam je nedosegljivo.

Vsak človek se je rodil z duhovno prisotnostjo, čisto vsak, vendar pa je od kultivacije le-te odvisno koliko je ostane. Če je namreč starši ne vedo negovati, ker se sami tega niso naučil v preteklosti, lahko zelo hitro uvene.

Seveda pa ni čisto vse odvisno od staršev. Tu je tudi vloge prisotnosti otroka. Kajti če je otrok prišel, da starše nauči, kako jo negovati še bolj, in najverjetneje je takšna, potem je tudi odvisno od njene stabilnosti, da ostane takšna kot je.

Cel proces stabilnosti, ki ga prinese otrok s sabo, je lahko za družino prava odrešitev, saj se družina lahko premakne na nov nivo duhovne stabilnosti. Seveda pa je to tudi odvisno od upora, ki ga družina nudi pri procesu v duhovno prebujenje.

Večji je namreč upor in večji je odpor, do manj razumevanja pride v družini.

Medsebojni upor pa ni vedno duhovne narave, je pa vsekakor nekaj, iz česar se lahko družina uči o sebi, svojih vrednotah in karakteristikah.

Če ne pride do zgladitve upora na obeh straneh do nivoja, da bi lahko »shajali« drug z drugim, je življenje težko. A če do tega pride, se začne dogajati, kajti tukaj se ne gre le za shajanje, temveč proces brušenja odpora in meja lahko vodi zelo globoko v duhovno preobrazbo družine.

Družina, ki ve sodelovati med sabo, se čuti, je usklajena ima mogoče te stvari poštimane, mogoče pa le predeluje nekaj drugega, kaj ni tako zelo očitno na zunanjem nivoju naše resničnosti.

Naša resničnost je točno takšna, za kar jo imamo. Lahko je prepojena z duhovno energijo, lahko pa je v celoti iz neposrednega stika z materijo.
Obe opciji sta pravilni za tiste, ki jo živijo vendar pa je jasnost tista, ki določa, duhovna jasnost, koliko duhovne energije se bo spretočilo skozi. In več se je, bolj je naše življenje polno.