Vir slike

Zemlja nas uči spoštovati meje, pa ne glede na to, če so vse teorije zarote res ali ne. V vsakem primeru je bilo nekaj navdihnjeno iz Njene strani, da bi se zgodilo to, kar se dogaja.

Vsak od nas vsakega navdihuje s svojo prisotnostjo, s svojimi besedami, čustvi, a ko je potreba po tem, da je ta navdih vsiljen, porinjen v drugega, potem se krši njegova meja. Kaj pa je njegova meja, njegov osebni prostor?

Zemlja to dobro ve, saj nas je ustvarila, dala nam je pogoje, da se razvijamo. In če ne vemo, kdo, komu in zakaj, potem ne moremo vedeti, o čem točno govorim. A ne glede na vse, ima vsak svoj osebni prostor.

V zunanjem svetu, v fizičnem, ga zaznavamo kot dotik, poriv, v malo subtilnejšem, odriv, nekateri pa gredo celo tako daleč, da drugemu vsilijo del sebe, da več ne vidi sebe. V zunanjem svetu je to fizična opna, v subtilnejšem pa čustvena, intelektualna, vzročna ipd.

Vir slike

Ni nam treba biti nekdo drug, pa čeprav najdemo milijon razlogov, zakaj bi bili raje oni drugi, kot pa mi sami. V trenutku namreč, ko se podamo na naše potovanje zlivanja z drugimi, to začnemo čutiti, pa čeprav se tega dostikrat niti ne zavedamo.

Bolje nam je tako, saj nam drugi obljubljajo, dajejo upanje, da bo nekoč bolje, da bomo v njihovi bližini, v njihovi prisotnosti dobili to, kar potrebujemo. A pri  tem pozabljamo, da je naš osnovni aparat, naše telo in čustva, misli, mačini izražanja, da so le-ti točno napisani za nas.

Nihče drug ne more izživeti naše resnice, vsaj ne na tek način, kot mi sami in začnemo kljuvati, kopati po drugih, po njihovem namenu in obstoju, še posebej, če se zlivamo, identificiramo s tem kar so oni. Začnemo postajati oni.

Ne vem, če se tu gre dobesedno za prenesen pomen, a kar se zgodi je to, da začnemo v svojo prisotnost vabiti in se zlivati s tem, kar so oni. Pri tem včasih prihaja do popolnega izčrpanje našega objekta poželenja, včasih ne, kajti vse skupaj je odvisno od tega, kako močno si tudi druga stran želi občutiti to, kar smo mi.

Vir slike

Vedno, ko nismo potrpežljivi, vedno hočemo nekaj izsiliti. Ta kar izsiljujemo je naš izraz, da nas opazijo, kako dobri smo, kako se svetimo, kako lepi smo ipd. A ob tem pozabljamo, da je drugim čisto vseeno na duhovni ravni, saj smo se sem prišli učit.

Učimo se lahko na več načinov. Eden od njih je iz knjig. To je kako se družba uči o tem, kako določati in postavit meje, predvsem pa kdaj. Tega se seveda tudi učijo starši, pa učitelji, pa delavci in direktorji.

A intelekturlno učenje ni vse, obstajajo še mnoge druge vrste učenja in če jih spregledamo ali zavračamo ostajamo pač nevedni. To, da smo nevedni pa še ne pomeni, da ko se premaknemo na novi nivo zaznavanja, da za nas ne veljajo pravila, ki držijo tam.

Ta drugi način učenja je duhovno učenje, a ne učenje, ki ustvarja v umu nove in nove vzorce, temveč o učenju, ki prihaja iz duhovnega sveta in ga prenaša duša, ne um.

Vir slike

Vsaka meja je tam, zato, da se je ne prestopi. Pa je temu res tako? No, meje so že res tam, da se jih ne prestopi. A če pogledamo malo globlje je vse skupaj odvisno tudi od zaznavanja mej. To, da bi zaznal mejo ne pomeni samo to, da si pozoren in občutljiv. Za kaj takega je potrebno dosti več, kajti če ti ni dano zaznavati nekega nivoja zaznavanja, kaj lahko prečkaš nekomu mejo, ki pa ga zaznava.

In kako vedeti kje si?

Vsi mi nekje smo in vsak od nas nekaj zaznava. Vendar pa če nismo pazljivi na druge, nikoli ne bomo mogli videti, kje smo mi napram njihovemu svetu. Je že res, da živimo v enosti znotraj sebe, znotraj svojega telesa, a v trenutku, ko se nam pojavi predstava o nekom, ki živi zunaj nas, zunaj našega telesa, pademo v dvojnost in dvojnost rabi meje.

Živimo namreč v vesolju, kjer je vse zrcalno in če rinemo nekoga preko njegove lastne meje, da se nam umakne, ker želimo mi zaslediti njegov osebni prostor, potem se nekje ustvarja neka protinapetost in le-ta se prej ali pozneje izrazi kot nekaj, kar se nam vrne, kot naša lastna proti napetost.

Vir slike

Vsak človek je poseben, saj nosi čisto unikatne in posebne lastnosti, ki niso enake pri nobenem drugem živem bitju. To kar ga definira, ne prihaja iz vibracij, iz vibracijskega sveta, temveč od daleč prej.

Vsak človek je najprej duh, duhovno polje, ki ga tisti, ki nismo še razsvetljeni, zelo težko razumemo, saj tudi med subtilnim poljem, ki ga dojemamo in čistim duhovnim poljem obstaja meja. Ta meja je vsekakor bolj zabrisana, kot tisa, ki loči fizično telo od ostalega sveta, se jo pa vsekakor da zaznati.

Vir slike

Ne pozabite, meje niso samo navznoter, ko nam drugi prečkajo naše meje. Nikakor. Še bolj pomembne so meje navzven, torej naš lasten odpor, ki se zoperstavlja tistemu, kar prihaja od zunaj. Pravzaprav je ravno le-ta tisti, ki nas definira in nam pove, do kje pustimo nekoga.

A zgodba pravzaprav ni tako enostavna, saj se ne gre za odrivanje, no vsaj v subtilnejšem svetu ne. V materialnem svetu je zelo težko prestopiti mejo našega prostora, govorim telesa, naših celic, naše kože.

Do tega sicer pride, ko nekomu damo dovoljenje ali pa si ga nekdo vzame. A takrat je vse skupaj na vidni ravni, na kateri imamo neke vrste vpliv. Ta vpliv je dostikrat tudi v naši psihi, kjer iščemo zadovoljstvo za kršene meje, čeprav včasih to traja kar nekaj časa.