Vsaka zloraba se imenuje zloraba, ker se gre za kršenje tega, kar se rabi. Na to, kar se rabi, uporablja, se vrže zlo, torej nekaj, kar ni dobro. 

Vsak človek ima znotraj sebe zametke dobrega in slabega in vsakega od nas vodi naša vrojena narava. Ravno ta je tista, ki krmili naša življenja. 

Je vedra, je divja. Je ranljiva in je igriva. Neguje in poškoduje. Je dobro namerna in je slabo namerna.

Človeška bitja imamo um, s katerim lahko nadziramo svoje podzavestne impulze. A še preden jih lahko dobimo v celoti pod nadzor, je potrebno v celoti jih prepoznati.

Človeška narava, je narava bojevnika. Ves čas se bojuje, sam s sabo, s svojimi vrojenimi tendencami, ki mu govorijo, kaj naj počne, kako naj se vede. In večino časa, so le-ta v popolnosti usklajene s tem, kar človek čuti, da je.

A ne gre se za to, kar mu govorijo njegove vrojene tendence, njegova podzavestna narava. Človek se je rodil, da bi bil zavesten, da bi se zavedal tega, kar počne.

In um, um je tisti, ki mu lahko pri tem pomaga. S tem namreč, ko vedno bolj prepoznava in se zaveda svojih dejanj in postopkov, lahko vedno bolj prepreči tisto, kar je znotraj teh podzavestnih tendenc nezaželeno.

Mogoče je to le neko ponavljajoče se dejanje, s katerim nenehno sabotira sam svojo izkušnjo. A ko le-te preidejo na področje odnosov in delovanje v njihovem svetu , se kaj hitro lahko zatakne.

Človek je namreč tudi sebično bitje, sebično do te mere, da več ne vidi in mu več ni mar za druge, s katerimi je v odnosu. Vse skupaj lahko gre celo tako zelo daleč, da poškoduje, da sili in prisiljuje druge v nekaj, česar si ne želijo.

Samo siljenje še ni zloraba, a do zlorabe pride, ko človek prestopi mejo in drugega prepriča, da je nekaj v njegovo najvišje dobro. Takrat ga zlorabi. 

Zlorabi njegovo voljo, um, zaupanje vase, v svoj občutek, v svoja dejanja. In takrat lahko pride do zelo globokih travm, ki ne ostanejo le v spominu. 

Le-te se prenesejo v čutenje in celični spomin.

Takrat je človek tako zelo travmatiziran, da mu njegova lastna volja sploh ni več važna. Želi zadovoljiti samo še to, kar mu je naročeno.

In težava ni samo v tem, da poškoduje ob tem druge, težava je tudi v tem, da nenehno sili in muči sam sebe v neka dejanja, čustva, misli, občutke, ki mu vedno znova in znova čarajo izvorno travmo.

Življenje travmatiziranega človeka se spremeni v življenje ranjenca, ki samo še skozi svoja dejanja išče in išče pomoč in izraz, skozi katerega bi drugim pokazal, kaj se je z njim zgodilo in kar je potrebno pozdraviti tako v njem samem, kot v drugih.

Bodite pazljivi do tistih, ki se obnašajo za vas neracionalno, pomagajte jim razumete sebe in druge, pomagajte jim na njihovi poti ozdravitve. Zdravljenje in ozdravitev ni samo v tistih, ki jim lahko pomagajo. Pomaga jim lahko celotna družba, prav tako pa jih družba tudi lahko rani še bolj.

Bodite pazljivi in ne ranjujete še bolj tistih, ki so že tako ali tako ranjeni, ker se bo rana samo še poglabljala in lahko vodi, do neželenih osebnih in družbenih posledic. Bodite sočutni, nimajo vsi v življenju enake sreče kot tisti, ki se lahko obnašajo svobodno in neobremenjeno.

Dovolite jim ,da izigrajo svojo dramo, saj se bodo le tako lahko pozdravili in če v svoji drami želijo poškodovati druge jim to tudi povejte. Pokažite jim, da niso sami in da imajo oporo. Vsak človek lahko pomaga tistemu, ki je ranjen, vsak!