Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Nastanek tendenc za duhovne zlorabe, kako se izražajo in kako jih prepoznati | Duhovne zlorabe

Najprej kar moramo razumeti, je to, da ima vsak človek svoje duhovno polje in osebnost. Duhovno polje obstaja neodvisno od osebnosti, osebnost pa je nekaj, kar je sestavljeno iz preteklih tendenc, ki so shranjene, zakrčene v telesni fiziologiji, ki preprečujejo, da bi se dušni izraz v popolnosti izrazil.

Osebnost je torej neke vrste filter, ki preprečuje, da bi se duša kot taka v popolnosti izrazila in živela svoj namen. Skozi njo vedno teče dušni tok, vedno. Je pa njegova širina, gostota, hitrost ipd. odvisna od tega, kar pač osebnost dovoli,  da pride skozi.

Na Zemljo se nismo prišli samo igrat in izkušat svoje darove. Še pred tem, kot jih lahko v popolnosti izkusimo, moramo iti preko mnogih preizkušenj, ki bodo pripeljale do tega, da se bodo ti darovi v popolnosti izrazili. Vse dokler se pa še ne, pa mora vsak odigrati svojo vlogo v veliki kozmični drami z namenom, da odkrije in razkrije znotraj sebe to, kar se v resnici sveti.

Med tem, ko človek raziskuje luč, njene odtenke in svetenje te svetlobe, poizkuša znotraj sebe najti najprimernejši način, da bi se lahko le-ta izrazila na način, ki je v popolnosti usklajen s tem kar čuti, da bi moral biti usklajen. To je eden od razlogov zakaj obstaja dvojnost. Namreč, da nam omogoča izkušati nasprotja, ki nas ravno po poti, po kateri hodimo lahko pripeljejo do naše lastne srednje poti.

Vsaka pot, po kateri hodi posameznik po življenju, ima namreč širino. Prav tako kot prašna poljska potka. In seveda, na enak način je tudi posejana s prahom, na njej pa so tudi luknje, jame in kamenčki. Seveda pa je naša življenjska pot tudi izpostavljena vremenskim vplivom, vse od vlage do snega.

Vsak človek ima svojo pot in le ta je tista, ki ga pelje v središče tistega, kar hoče zase raziskati. To raziskovanje lahko polje v središče naše umske potrebe, da nekaj raziščemo, lahko pa je potreba globlja. Globša je potreba, globši je človekom namen za tem, da vzpostavi stik s svojo dušo in se tem, kar je prišla le-ta izražat v svoje telo.

Nihče ni Bog, nihče ni dovolj čist, dokler ne premaga določenih ovir, ki mu odrejo uvid v to, kaj je zanj boljše. In s tem, ko napreduje k vedno boljši verziji sebe, se čisti, prečiščuje, saj so ravno življenjske izkušnje tiste, ki ga brusijo, kot to počne reka na kamnih, ki se nahajajo v njej.

Vse kar počnemo v življenju je del tega, kar smo prišli sem oddelat. Nekateri smo prišli sem izkusit srečo, nekateri žalost, drugi spet uspeh. Vse to izkušamo z namenom, da se zbrusimo. In med tem, ko živimo svoje življenjske zgodbe na najbolj primeren način za nas in za druge, dobimo obilo možnosti, da vidimo, kje bi se lahko izboljšali in kaj popravili, da bi naša življenjska reka, ki teče skozi nas tekla še bolj gladko in brez viharjev.

Na poti učenja skozi življenje počnemo razne grozne, čudovite, malo manj čudovite, nesramne ipd. stvari. Ob tem se tudi ostrimo, ostrimo svoja čutila, čute, načine… In bolj delamo napake, bolj lahko vidimo tudi dobro in nasprotno.

A namen življenja ni ostati v nekem ekstremu, kot ga vidi naš um. Namen življenja je naučiti se hoditi p osredini svoje lastne poti, da bo v njem čim manj odstopanj od tega, kar smo prišli v življenje naredil in/ali se naučit.

Če človek, ki hodi po svoji poti ljubi ekstreme, ga le to zapelje kaj hitro v skušnjavo, ki je med drugim tudi ena od osebnostnih karakteristik, ki smo jo prišli preseč. Vsak prevelik odklon od srednje poti nas zapelje v neko smer, ki ni najbolj ugodna za nas in bolj se odmikamo od srednje poti, več stvari tudi poizkušamo, da bi prišli nazaj tja, kjer smo bili in nadaljevali tja kamor smo namenjeni.

Učenje je kot reka, kot reka življenja, ki teče skozi nas. Le ta ima začetek, ima pa tudi konec. Vendar pa njen tok ni omejen samo na eden fizični obstoj, na eno fizično telo. Proces življenja je namenjen razvoju, evoluciji, rasti in ravno obstoj in rekombinacija genov in DNK znotraj človeških teles omogoča, da se lahko reka življenja v fizičnem obstoju vedno znova in znoa inkarnira tja, kjer ima največ priložnosti za rast in razvoj.

Na svoji poti smo se mnogi naučili mnoge lastnosti, ki nam lahko pomagajo, da bi prili do tega, kar smo si želeli. A v generalnem velja, da vsako odstopanje od srednje poti, posebej tudi želje, ki nas peljejo namesto tja, kamor hoče priti naša duša, tja, kamor hoče priti naša osebnost, ustvarja trpljenje, med tem, ko hoja po sredni poti ustvarja občutek globoke povezanosti in sreče.

Nekateri ljudje želijo, skozi svoj obstoj, kot reka življenja, raziskati tendence, ki ožijo, zapirajo našo reko, drugi spet tiste, ki odpirajo, ji omogočajo svoboden tok, jo pri tem podpirajo. In temu so primerne tudi izkušnje.

Težava je le v tem, da bolj podpiramo odmikanje od tega, kar odpira, neguje, oskrbuje, daje življenje, da se bolj pomikamo v razmišljanje. In bolj temu sledimo, aktivnejši postane naš um, kar samo po sebi ni narobe, a ko postane um preveč aktiven ali premalo aktiven, je to lahko zelo ostro odstopanje od naše srednje poti.

In enkrat, ko se um ujame v sledenje njemu vrojenim, notanjim tendencam, ki se čutijo v telesu, čustvih ali misalih kot potreba, da se zadovolji materialni in ne impulz, ki ga prinaša v življenje duša, začne poči razne stvari, ki so posamezniku, ki jih počne še kako resnične, vse do trenutka, ,ko ga življenjska reka dovolj ne zbrusi in očisti, da prepozna, da raziskuje nekaj, kar mu ni namenjeno. Takrat dobi ponovno priložnost, da se poda proti temu, kar mu je namenjeno, da naj razišče in postane.

Čel cikel življenje je namenjen, da postajamo, vprašanje je samo to, kaj želimo postati. Želimo slediti svoji srednji poti in postati še bolj to, kar smo, ali ne? Razlika je v čutenju sebe in tega, kar se dogaja znotraj nas.

Če namreč preveč sledimo umu in njegovim vrojenim tendencam, željam in potrebam, se naše čutenje tega, kar počnemo zapre, zablokira in ne moremo več čutiti ne sebe, ne drugih in tega, kar oni potrebujejo.

Če se človek želi izostriti v čutenju drugih in njihovim potreb, služenju njim, je zanj ena dobih poti, da se poda na pot trpljenja, kajti samo tako bo lahko izkusil, kaj se dogaja v drugih, kajti bolj človek čuti sebe, bolj tudi čuti druge, njihove potrebe, skupinsko dinamiko…

Ljudje, ki so zelo občutljivi na to, kar se dogaja, so zmožni pripeljati skozi ta življenjski kot, ki teče skozi vse od nas mnogokrat tisto, kar potrebujemo kot posamezniki ali kot skupina, da bi se pozdravili in/ali počutili bolje, kar je dobra življenjskega potovanja. In bolj želijo pomagati, več seveda čutijo, saj želijo, da ni skozi svoje delovanje in čustvovanje podpirali potrebe drugih, da bi prišli tja, kamor si želijo.

A zgodba ni vedno samo črno-bela. Na svojem potovanju in na raziskovanju sebe in svoje resničnosti, da bi lahko izboljšali sebe in svet v katerem živimo, se kaj hitro lahko zgodi, da takšni ljudje, kot tudi vsi ostali, delamo mnogo napak, nehote koga prizadenemo, mu damo nekaj česar le-ta ne potrebuje, hkrati pa tudi lahko druge zelo prizadenemo ali celo zlorabimo

Večina ljudi je že marsikaj poizkusila, da bi dobila tisto, kar si želi z namenom, da bi zadovoljila svoje notranje ali zunanje potrebe. Nekateri z mislimi in čustvi silijo v druge, da bi izsilili od njih, to kar si želijo, drugi spet ustrahujejo, tretji izkoriščajo vodilni, avtoritativni položaj. Dosti nas je takšnih, ki poizkušamo priti tja kamor smo namenjeni. 

Nekateri hitimo z avtomobili in rinemo, svetimo in trobimo, da se nam oni pred nami umaknejo, pa niti ne vemo, da morda tudi porinemo, oddajamo od sebe našo nasilno potrebo v obliki čustev in misli, da se oni naprej, pred nami ustraši in se umakne, da bi zadovoljil našo potrebo po tem, da bi bili hitrejši.

Kar nekaj nas to počne v različnih situacijah bodisi s starši, z otroci, z nadrejenim, v službi, v družbi.

Človeška evolucija je poskrbela za zelo dober mehanizem, kako prepoznati sebe in s tem, ko se treniramo, da bi bil naš namen močnejši, včasih pozabljamo, da naš namen ne postaja močnejši na področju, kjer želimo, da je močnejši, temveč postaja močnejši povsod.

Razvija se in giblje, postaja močnejši, bolj prodoren, vse dokler se njegova narava ne okrepi do tega nivoja, da začne biti tako zelo močan, da se ga čuti ne samo kot blagi poriv v čustvih in mislih, temveč tudi v energiji, ki jo ljudje oddajamo, kar je dobro po eni strani. A namen namena ni, da bi ga izkoriščali za svoje sebične namene, temveč je njegov namen, da je čim bolj prilagojen namenom vseh.

Kako se izražajo tendence za nastanek duhovne zlorabe

Vsi imamo um, ki krmili našo osebnost in bolj kot postaja um osredotočen na duhovni, nematerialni svet, bolj se tudi njegovo delovanje razširja v ta svet. Z drugimi besedami to tudi pomeni, da lahko v njem naredi več dobrega, ali pa slabega.

Um človeka, ki je usmerjen na razvoj tendenc za razvoj dobrega, duhovne, fizične, osebnostne in energetske podpore je usmerjen nasproti delovanju v beli smeri, v smeri dobrega, um človeka, ki je usmerjen v smer razvoja tendenc za razvoj nečesa, kar zapira, stiska, izčrpuje, pa je usmerjen v smer temnega, slabega.

Vsi imamo znotraj sebe zametke dobrega in slabega in to kamor se usmerimo nas tudi pripelje tja, kamor smo namenjeni. A na poti do tja, na nas prežijo mnoge podzavestne in zavestne tendence, ki nas um silijo v neko ravnanje, ki ni v popolnosti usklajeno z našo osebnostjo.

Četudi je cilj osebnosti podpora dobremu, se kaj lahko zgodi, da nas neka podzavestna, morda še ne ozaveščena tendenca sili, da storimo nekaj, kar ni usklajeno s tem, kar želimo početi. In na to največkrat nimamo vpliva.

Vendar pa s tem, ko se stvari ponavljajo in ponavljajo, dobi naš um priložnost, da začne videti in prepoznavati. Seveda so mu ob tem v veliko oporo družba, posamezniki, razna družbena gibanja in če se oprime njihove podpore, bo prej ali pozneje prišel nazaj tja, kamor je namenjen.

Um, ki je prepoznal, da lahko deluje na dosti širšem področju, kot je samo to, v materialnem svetu, se skozi čas uči. Pred njim je nova naloga, da osvoji nova znanja in veščine in pri tem so mu lahko osebnostne karakteristike v pomoč in oporo ali pa ga pri tem zavirajo. In včasih je pot zelo težka.

Takih, ki imajo sposobnost vplivanja v materialnem in nematerialnem svetu je vedno več, zato je tukaj morda na mestu, da se pove kaj več o tem. Mnogo od njih se tega zaveda, mnogo ne, a ne glede na to, je dobro povedati, da tisti, ki vidite, da imate večjo zmožnost vplivanja na druge, da tega ne počnete, vsaj ne, če vas za to niso zaprosili.

Mnogo ljudi ima rado, če jih pri nečem, kar ne razumevajo ali s težavo počnejo, podprejo. A nekoga podpreti z namenom, da mu poveš, da ti veš, ni podpora, temveč postavljanje nad njega, njegovo lastno izkušnjo in nad njegovo lastno modrost.

Če že hočete človeku pomagati, naredite to nesebično in ne iz potrebe, da boste iz tega kaj imeli. Pri pomoči in podpori se ne gre za biznis, razen, če se, in takrat je dobro, da jasno izrazimo, kaj pričakujemo v povračilo. Človek, ki ne ve, da se čaka povračilo in tudi povračila ne da, se lahko ves čas počuti napadenega, dolžnega, samo zato, ker znotraj sebe še vedno pričakujemo in v svojem namenu in energiji izražamo, da nam je oni prvi kaj dolžan.

Tendence za nastanek duhovne zlorabe je zelo težko opaziti, ker povprečen človek zelo slabo pozna svoj mentalno-čustveni mehanizem in morda to zanj pomeni, kot nekaj običajnega. Vendar pa nam naša čustva, čutenje, misli zelo jasno in glasno lahko povedo za kaj se gre. Dobro je poslušati sebe in to kar se nam znotraj dogaja in temu zaupati, kajti najverjetneje se dogaja točno to.

Če torej znotraj sebe čutimo, da želimo nekaj, česar ne moremo dobiti in se nam v mislih nenehno pojavlja misel na tisto, obstajata več možnosti. Ena je potreba, da se tam nekaj skomunicira, zgodi ali dovrši, druga, pojavlja vaše lastne podzavestne tendence, ki želi to v vašem življenju, tretja, da želi biti to pozdravljeno…

Vsekakor je dobro, če ste zdravilec ali veste, da ste bolj odprti in dosežete višje in globlje, da bolj vplivate, da se dobro seznanite s tem, kar se vam dogaja znotraj, v čustvih, mislih, občutkih ipd., to raziskati in reagirati šele potem, kajti brezglavo odreagiranje, brez, da bi vedeli za kaj točno se gre, vas lahko odpelje na pot, kjer ne želite biti. Morda želite podzavestno vplivati na nekaj, da bi le to, kar ne ve o tem ničesar, postalo del vašega življenja prosti svoji svobodni volji.

Duhovna zloraba ni nič drugega, kot vpliv na nekoga, ki ga je izvršil nekdo, ker želi na takšen ali drugačen način vplivati, da bi se temu prvemu nekaj zgodilo ali se nekaj zgodilo z njim, česar sem ne želi

Pri tem je vedno dobro biti zelo čist in jasen, nikoli vplivati z zahrbtnimi nameni, kajti vsaka zahrbtnost se bo tako ali drugače izrazila, kar pa je še bolj pomembno je to, da bo na takšen ali drugačen način prišla nazaj k vam.

Kako prepoznati tendence, da vas nekdo duhovno zlorablja ali želi zlorabiti?

Pri tendencah vedno obstajata dve različici. Lahko, da ta tendenca prihaja od vas, torej, da je vaša lastna, izvira iz vaših potreb in nagnjenj ali pa je to tendence, ki se čuti, kot nekaj, kaj prihaja iz drugega vira, torej od zunaj.

Kako to najlaže prepoznati?

Začutite, če je to, za kar mislite, da vas nekam vleče, vaše, del vas ali se to čuti, kot nekaj vam tuje in ni usklajeno s tem, kar vi v običajnem počnete. Duhovna tendenca za zlorabo se lahko pojavi v mnogih oblikah:

Ponavljajoče se odreagiranje oz. delovanje na nekaj na popolnoma drugačen način, kot bi to odreagirali vi 

(prometne nesreče, trki, vožnja po cesti, hoja po življenju, obiskovanje krajev ipd.)

čutite, da vas želi nekaj zapeljati, vas vleče stran ali k nečemu, česar v resnici ne želite 

(ko nekam greste, zaradi besed nekoga drugega in ne zaradi vašega lastnega občutka, da bi morali biti tam, ko sledite nekomu, zaradi nečesa kar čutite, pa to niso vaša lastna čustva, ni nekaj, kar bi se rodilo iz vas, uživate v nečem in nenehno čutenje posiljevanja, omejevanja ipd.)

čutite otopelost, neaktivnost navzven, pojemanje moči, znotraj vas pa želi nekaj eksplodirati, narediti nekaj,  iti raziskat ipd.

čutite nenehno preplavljanje, omejevanje mišljenja, nejasnost v mislih, siljenje v nekaj drugega kot v resnici ste, brez vidnega ali z vidnim vzrokom

Vsekakor je v to, za kar mislite, da je neka tendenca za duhovno zlorabo, dobro pogledati z globlje perspektive in preveriti, če ni to nekaj, kar je že znotraj vas in vas le opominja na nekaj, kar bi bilo potrebno raziskati v vašem življenju, da bi se vam razkrila neka globlja resnica. Mogoče duhovno zlorabljate sami sebe. 

Kako okrepiti prepoznave?

Dobro je, da človek prepozna, kako reagira, kaj je njemu domače, z drugimi besedami spozna samega sebe, svoje lastno čutenje, čustvovanje in razmišljanje.

To je dobro narediti na vsakodnevni bazi. Se bolj povezati s čutenjem, z okušanjem, razmišljanjem, dovoliti si, da stvari tečejo, kot želijo teči, ne jih siliti, posiljevati.

Vsekakor je dobro najti ventile, kako se vrniti nazaj k sebi, a še pomembneje je najti način, kako ne ustvarjati v sebi stresa, ovir, kajti le-te ovirajo čutenje.

Do bi človek dobil jasnejše predstave o sebi in o tem kar se mu dogaja, je zelo dobro, da se poda na pot prečiščevanja osebnosti, osebnostnih tendenc, ki ga vodijo in preigravajo njegovo življenje v smer, kamor pravzaprav ne želi. To vsekakor lahko počne sam, v tišini, s postom, z molitvijo, a so včasih skupinska zdravljenja dosti bolj intenzivna in razkrijejo mnogo nivojev, za katere človek morda sploh še ne ve.

 

 

 

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer