Vsak človek nekaj okuša, sam znotraj sebe trenira, razširja prostor okušanja. Ta prostor je lahko bogat, lahko pa je reven. Z drugimi besedami lahko si dovolimo okušati to, kar nam življenje ponuja, lahko pa se pred tem zapremo in ne dovolimo, da skoz nas, skozi naše telo teče vibracija tega, kar si želimo okušati.

Vsak od nas bi rad okušal nekaj, a največkrat je tisto, kar si najbolj želimo ravno takšno, kar nas odriva, odmika od zastavljenega cilja. Redki v življenju so tisti, ki okušajo vedno več tega, kar si želijo.

Ljudje imamo zelo radi družbo nam podobnih ljudi, saj nas razumejo, žene jih ista »vibra«. Prav iz tega razloga, so nam prijatelji, ki nam omogočajo, da skupaj z njimi pretočimo še več iste vibracije na ta nivo. In med tem, ko to počnemo, seveda, oplajamo naše lastno telo, krepimo ga z vbiracijo energije, ki jo pretakamo, naše telo pa se na to samo odziva.

Karkoli že počnemo, s komerkoli se že družimo, vedno namreč kanaliziramo energijo nečesa. In če se družimo z ljudmi, ki so tudi revni na katerem koli področju življenja, ki nam najbolj ne paše, se naučimo kanalizirati energijo na enak način. Njene lastnosti, lastnosti pretočene energije so namreč enake tem, ki je privabljajo še več. Tak ja zakon.

In če želimo izstopiti iz tega utrujajočega ciklusa, ki nam ne omogoča, da bi okušali več vibracije, ki je želimo, je dobro, da se zaustavimo in pomislimo, kaj je tisto, kar znotraj nas povzroča potrebo po okušanje še več vibracije, ki je ne želimo in v skladu s tem spremenimo življenje. Ne pozabite, ne gre se za kanaliziranje čustev drugih ljudi, niti njihovih misli, temveč se gre za to, da se sami postavite tja, kjer želite biti.

Niso drugi krivi, da kanalizirate, kar pač kanalizirate. Oni so pač samo oni. Kar pa je zelo koristno pri tem, pa je v popolnosti prečistiti svoj namen, ostati v tišini in dovoliti, da vas vaše lastno bitje nagovori, kaj sploh rabi. Mogoče pa sploh ne potrebujete te vibracije, za katero si mislite, da jo.