Vsak posameznik živi v svojem svetu, v svetu svojih lastnih podob. Večkrat so te podobe le utvare, ki peljejo našo pozornost stran od tistega, kar je važno za nas in za naš razvoj, kajti vse kar je sproducirano, je sproducirano zato, da nam je lažje na naši poti raziskovanja svoje lastne resničnosti. A vendar, kaj pa je ta lastna resničnost?
Je to tisto, kar je otipljivo za nas, za druge, kaj je to? Svet kot ga večina pozna temelji na tem kar je otipljivo, česar se lahko dotaknemo, občutimo oz. okusimo. Pa je res to, česar se lahko dotikamo tako resnično, kot se nam zdi ali pa je to le navidez resnično?
Vse kar zaznavamo, zaznavamo s štirimi čutili. Navajeni smo, da je to kar lahko otipamo oz. zaznamo z našimi čutili točno takšno kot to vidimo. In verjetno tudi je točno takšno, a vprašanje je, če je točno takšno kot to vidimo mi, kajti naša čutila nam dajo takšno sliko, kot smo si jo o tistem kar zaznavamo ustvarili.
Sonce vidimo kot toplo, svetlo, led kot mrzel, trd, sosedovega fanta kot osornega, vendar vihravega, žoga je mehka, šef je agresiven… Ves ta naš opis vsega dogajanja in predmetov ter ljudi je sad naših misli in občutij seveda, tistih, ki jih čutimo na podlagi naših misli. In misli, misli so sad našega razmišljanja in naše razmišljanje prihaja iz naših vtisov in izkušenj… Dokler se ne naučimo čutiti, čutiti sebe in misliti skozi to kar čutimo v telesu, kajti takrat prihajajo naše misli iz naše notranjosti, iz našega bitja oz. tistega, kar naše bitje čuti, kot tok božanske ljubezni, kot tok življenja.
Ko se zavedamo, čutimo v svoji globini, da s tem kar počne in misli nekdo drug, ni tako kot bi moralo biti, se slabo počutimo v svoji globini tudi mi sami. Naše bitje, naša notranja povezava z življenjem se odziva na vse kar se dogaja v življenju in ko nekaj ni v skladu s tem, kaj hoče življenje, njegov tok, se čuti tudi to. In seveda, to kaj hoče življenje, se da tudi zaznati, če smo pozorni.
S tem, ko potrdimo to kar se dogaja v življenju, torej to, kar se čuti kot nekaj drugega, kot bi moralo biti, v bistvu sami znotraj sebe potrjujemo, to kar čutimo. Še več, sami govorimo sebi, svojemu notranjemu bitju, da je v redu, da to čutimo. Hkrati s tem pa, ko to govorimo, pa tudi vplivamo na to, kako se bomo v prihodnosti odzivali na tovrstne občutke v naših telesih.
Naš svet, našo resničnost, ustvarjamo na podlagi tega, kar čutimo v telesu. Čeprav je sosedov fant čisto ok in je drugačen kot to mi vidimo in tudi vse ostalo je takšno, čisto drugačno namreč, pa smo si ves pogled in vse relacije med nami in tem kar zaznavamo sami vtepli v našo glavo, v naš razum.
Dobro je vedno pretuhtati ali bomo lagali sebi in drugemu, da se bo ta drugi počutil dobro, medtem, ko bomo sami sebi kopali črno luknjo, iz katere je pot zelo dolga in temačna, ali pa bomo iskreni in drugemu povedali to kar je res in se bo on za nekaj trenutkov počutil slabo, potem bo pa zdrav in bo svobodno lahko nadaljeval svoje življenje. V drugem primeru tako ne bomo vplivali samo nanj, da bo lažje sprevidel to kar je res in kar je potrebno, da stori, da se podobnim stvarem ogne, temveč bomo naredili medvedjo uslugo tudi sebi, kajti v sebi bomo še bolj utrdili stik z resničnostjo točno takšno, kot ta je oz. si ne bomo utrjevali potrebe po lažnih občutkih, ki nam preprečujejo soočanje z resničnostjo in stanjem v njej točno takšnim kot to je.
