Spoštovane prijateljice, spoštovani prijatelji!

»Dolga leta, pravzaprav od nastanka življenja naprej, smo se učili o sebi in prenašali svoje  izkušnje iz generacije v generacijo. Stara mama je učila mamo, kako se čustvuje, praded deda… In čustveni naboj se ni prenašal in odtiskoval samo v naša telesa, temveč se je vtisnil tudi v pokrajino, ki nam ga skozi svoj obstoj vrača. Podpira nas z energijo preteklosti, da se skozi njo učimo o sebi in da lažje vidimo kdo in kaj smo.«

Ker na podzavestnem nivoju vsi zaznavamo vse, si mnogi mislijo, da tisto, česar ne zaznavamo v naši zavesti, da ni za nas, ker tistega za nas preprosti ni. No, ne vem, če je temu ravno tako, kajti tudi tisto, česar za nas »ni«, je tu. Tudi tisto je del nas in tudi tisto vpliva na nas. Škoda je le, da ne vemo, da tisto vpliva na nas in nam oblikuje življenje na neki neviden način.

Vsaka pora našega prostora je celica manifestacije, ki sprejema in oddaja to kar je. In vse to kar je v njej shranjeno potem vpliva na našo resničnost, na naše okolje, na našo zaznavo, na nas same. Čisto vse odraža to kar je in to kar smo mi sami. Razlika med individualnim in med kolektivnim je to, da individualno reagira na vse skupaj z zavestno odločitvijo kaj bo sprejelo ali oddalo, kolektivno pa ne. Kolektivno le je, je le ogledalo individualnega.

Danes sem spet tekel po poznanih mi poljih in spet, spet se je zgodilo. Z mojo normalno hitrostjo sem pritekel do mame in hčere, ki sta kolesarili in… in moj ritem se je kar naenkrat ustavil. Začutil sem težo v nogah, ni se mi več dalo teči. A trenutek, ko sem se odločil, da je čas, da ju prehitim, glej ga vragca, je resnica kar spolzela od nekod.

Ljudje  v bistvu s tem, ko poizkušamo postati izgubljamo trenutek v katerem smo točno tisto, kar bi naj bili. Trudimo se in trudimo, poskakujemo, se prepiramo. In ko končno postanemo to kar bi naj bili že imamo v glavi naslednje, kar bi naj bili, pozabljamo pa, da se ta veriga ne bo, končala dokler se ne sprejmemo točno takšne kot smo, popolnoma. Torej brez tega, da nisem dovolj dober, da moram nekaj postati, da nekaj bom, da bom še boljši.