Vibracija je kot luna, sonce.
Ko ju ni, tudi nje ni.
In ko prideta nazaj,
Vsak po svoje,
Ritem naredi svoje.

In ko so pred njima oblaki,
Vse se čuti,
Kako plima, zrak
Se viša, topli.

In ko jih ni,
Poln zamah,
Da se zgodi.

A ne misli si,
Da vibracija je vse,
Kajti tudi le-ta se izgubi,
Ko na drugi strani
Se svet vrti.

Bodi ponižen, čakaj,
Kajti vibracija ni vse,
Kar omogoča ti rast.

Rasti tudi vmes
In ne boj odvisen
Od rasti plime, toplote.
Naj zgodi se,
Kar se zgodi.

Bodi ponižen,
Ne išči, ne sili,
Kajti vibracija zdaj je,
Potem spet je ni.

Dovoli, da reka življenja steče
Tam skozi, tudi, kjer vibracije ni.

Če se hočete boriti,
pojdite k tistim,
ki se hočejo boriti,
če ljubiti,
k tisitim,
ki se hočejo ljubiti.
Oboje ne gre,
razen, če ljubite sebe.

Kdo prinesel vam bo boj,
če ne vi sami sebi,
kdo ljubezen, seks.

Se imate dovolj radi,
da to izrazite, ko drugih ni?
Ko se imate radi,
kdo je ta,
ki bi se boril
in kdo ta, ki bi se ljubil?
Bodite to, kar ste.

Spusti, spusti že ta notranji boj,
Prepusti se občutku,
Pa karkšen koli že je.
Stopi že, dovoli, da gre skozi tebe,
Dovoli, da se pretopi skozi ta luč,
Kajti ko boš, boš lažji, otpljiv bolj.
Prenehal se boš bati svojih občutkov
In držati, zadrževati v sebi moč.
Moč nikoli ne pride iz zadrževanja,
Moč je tisto, kar ti si.