Poznamo čustva, ki prihajajo iz naše biti in tista, ki prihajajo iz našega uma. Čustva, ki prihajajo iz našega uma so poustvarjena na podlagi vsakodnevnih situacij. Tista, ki že obstajajo v naši biti, v našem telesu pa jih vse prevečkrat niti ne zaznavamo. Vendar pa so ravno ta čustva naša prava čustva, tista, ki že obstajajo. Ker pa je bila naša pozornost skozi naša življenja več-manj vedno usmerjena na to kar govori um smo preprosto pozabili na njih.

Vsaka manifestacija v življenju se začne z mislijo, z idejo, ki posadi v naš um misel, da si lažje predstavljamo kaj naj bi uresničili. Vendar pa, bolj prihaja ta ideja iz miselnega procesa manjša je verjetnost, da se bo zgodila na točno takšen način, da nam bo služila za namen, za katerega jo želimo. Največkrat se sploh nič ne zgodi, dostikrat iz nje izvirajo neka čustva, ki nas sploh ne podpirajo v tem kar želimo ob njeni uresničitvi čutiti. Ko se pa zgodi, da ta ideja ne prihaja iz miselnega procesa, temveč kar vznikne nekje znotraj nas samih, pa smo kar vzhičeni in nas preplavljajo čudovita čustva. To so čustva, ki izvirajo iz naše biti. In če sledimo toku ideje in čustev, ki nas preplavljajo bo v nekem času prišlo do njene uresničitve. In čas uresničitve, čas uresničitve je odvisen od tega, koliko vemo vzdrževati ta tok naših naravnih čustev iz notranjosti naše biti. Bolj se od njega oddaljujemo, bolj prehajamo v um oz. v čustva, ki jih ustvarjajo misli, bolj se nam oddaljuje manifestacija tega kar si želimo.