Stres je zelo nadležna stvar v življenju, še posebej tistih, ki za njim trpijo. Boli jih glava, brezvoljni so, telo je prazno, utrujeno ipd., a zakaj pravzaprav prihaja do tega stanja. Navidez ni povezano z ničemer, česar ne poznamo. Pa je temu res tako?
Človek se je rodil v to telo z enim namenom in samo enim, da prepozna svojo pravo naravo, namreč. A večino časa v življenju počnemo nekaj povsem drugega, tako drugačnega, da nas kar boli glava. Ukvarajmo se s preživetjem, s tem kako bomo živortarili na tem planetu, preživeli naše življenjsko obdobje. Pa je res to vse kar je, namreč, da se človek rodi, da nekaj počne in potem umre?
No, če že pogledamo na življenje naših prednikov, kajlahko postane naša slika precej bolj ostra. Oni so namreč bili drugačni. In to ne samo po fiziologiji, temveč tudi po intelektu. To pa še ni vse, vsi so bili tudi drugačni v načinih čustvovanja in odzivanja na to, kar nam kaže svet.
Naša babica je morda bila jezna ženska, kar pa je morda kateri od naši sedaj živečih sorodnikov prepoznal in vse se je spremenilo. Ko je človek še bil neandertalec, pred jamski in jamski človek, je imel mnogo strahov. V mnogočem se je čudil, čutil pristna čustva in z razvojem intelekta, je tudi vedno bolj prihajalo do razumevanja tega, kar je v telesu prebujalo takšna in drugačna čustva.
Začel je prepoznavati, da je strah pravzaprav votel in da ga okrog nič ni, premagoval je sram, za katerega je videl, da se znotraj njega prebuja le zato, ker pride do kresanja naše resnice in našega pogledan a svet z tem, kar svet dejansko je... In bolj ko je človek prepoznaval te mehke, fine nivoje čustev, so vedno globlja prihajala na površje, tako, da se je evolucija človeka lahko nadaljevala.
Da, prav ste prebrali, evolucija človeka. Človek, ki je prestopil prag le fizičnega življenja, se še vedno razvija. Tudi tisti, ki imajo obilo denarja ali pa romantičnih odnosov ali pa tisti, ki so srečni v življenju; vsi ti se še vedno razvijajo. Pridno brusijo svoja čustva, se z njimi mlatijo, otepajo in ko prepoznajo, da je nov nivo strahu, jeze, zagrenjenosti ali česarkoli že votel, okrog ga pa nič ni, dobijo novo priložnost, da se s tem umestijo v svoje življenje.
In stres, tudi stres je ena takšnih stvari. Tudi tu se gre za neko prepoznavo in ko bodo tisti, ki trpijo za stresom v sebi prepoznali, da je stres pravzarpav votel, okrog ga pa nič ni, bodo tudi oni dobil priložnost, da gredo po svoji poti naprej, kamor si pač želijo.
A preden se bo to zgodilo, bo potrebno še prepoznati ta nivo, ki je sedaj na vrsti, da se ga prepozna.
