Samo-obnovitev je ponavljajoči se proces in za to moramo nenehno stremeti k popolni napolnitvi z duhovno energijo. To je prav tako pomembno kot dihanje. Da bi bili prisotni in pozorni na te okoli nas in močni za druge, ko to potrebujejo, se moramo najprej oskrbeti z našo lastno zalogo moči in vztrajnosti – lahko pa se izpostavimo tveganju, da povlečemo navzdol tiste, ki so z nami, ko povzročijo teža in skrbi naših odgovornosti, da več ne zmoremo.

Samo-obnovitev se pravilno začne z nekakšnim apektom osredinjevalnega procesa. Sedaj je čas, da se poglobimo v sebe in se nadaljuje, na kakršenkoli način se to zdi najbolj primerno, da se obnovi vir osebne energije. Shematično govorjeno, najbolj bistven aspekt samo-obnovitve je priprava tihega prostora, kjer ste lahko sami, da se pomirijo vode duše. Da bi to naredili ne obstaja samo en način, obstaja samo način, ki je najboljši za vas.

Vse življenje je sveto.

Za to ni izjem.

Da bi vnesli v naš obstoj red in pomen, pripisujemo posameznim navadam in različnim običajem bolj poseben pomen – bolj svet – kot drugim. Bolj gravitiramo k tem aktivnostim kot k drugim in iz njih naredimo rutino, tako, da nas opominjajo na svetost življenja. Če se izrazim bolj metaforično sveti rituali dovolijo človeškemu duhu, da se naelektri.

Vožnja na delo ali ko peljete psa na sprehod so lahko svetovljanski mistični rituali, kar je odvisno od pomembnosti s katero ste jih označili. V bistvu so lahko tako duhovni in sveti kot vsak posvečen zakrament, če ste označili s takšnim pomenom. Poznam kar nekaj prijateljev, ki bere Shakespearove sonete v kopalnici vsako jutro, vsak teden piše razglednice dragim prijateljem, pripravlja kekse za brezdomce, se mesečno srečuje z moško in žensko skupino, se vsak večer igra šarade s svojimi otroki ali sedi na plaži vsak dan in gleda sončni zahod. To so njihovi sveti rituali in vsak je tu zato, da nas nenehno opominja, da smo povezani na nekaj večjega. Človeški duh ostane zdrav, ne skozi izgovore ali sterilne rutine, temveč neposredno iz osebne izkušnje.

Vsako dejanje odpuščanja je dejanje brezpogojne ljubezni. Če je nerazrešena jeza strup za duha je odpuščanje antidoza. Da bi odpuščanje bilo brezpogojno morate biti pripravljeni opustiti vsa občutja jeze, zamere in sovraštva. Nepokvarjeno odpuščanje ne more zadrževati nobenega občutka zagrenjenosti. Ko se občujta jeze in zadrževana ujeta bremena jeze sprostijo, je duh ponovno svoboden, da lahko gre kamor hoče.

Odpuščanje ni pogojevanje neprimernega vedenja in opravičevanje osebnih kršitev. Pomeni odpuščanje občutij zanikanja, jeze ali užaljenosti in premik naprej, da lahko nadaljujete z vašim življenjem. Je proces zdravljenja, v katerem je ranam nepravičnosti dovoljeno, da se popolnoma popravijo skozi transformacijo kontroliranja drugih v dajanje moči sebi.

Nepokvarjeno odpuščanje ni preprosto zunanji izraz nasproti drugim. Kot pri vseh aspektih ljubezni, mora tudi tukaj roka odpuščanja biti podaljšana v sebe. Izraz, »Nikoli si ne morem odpustiti« postane življenjski stavek pekla, če se mu pustimo omejiti na krivdo in sram. Samo-odpuščanje je običajno v priznavanju naših človeških omejitev in je bistveno za našo duhovno rast kot ljubezen do samega sebe.

Elementi sence, ki se pojavljajo kot obsodba, pohlep, lenost ali grobost so pogoste pri vseh ljudeh ker so globoko vkoreninjene v človeška čustva strahu. Ti, za katere se zdi, da so se pomirili z mnogimi aspekti svoje sence, so si vzeli čas in se soočili z določenimi strahovi in s tem, ko so to storili, so prinesli svetlobo na to stran teme in so udomačili svoj ego. Po Jungovih besedah, »so objeli senco«.

Objemanje sence pomeni priznavanje negativnih, obsojajočih misli in pošiljanje sporočila sprejemanja in sočutja tistemu delu sebe, kjer te misli in zaznave izvirajo. Skozi čas boste našli, da postaja vse lažje odzivati se na te misli z ljubečo naklonjenostjo. Bolj postaja senca udomačena, manj bodo na površje prihajale negativnih misli, ker se je vir, ki jih napaja zmanjšal na najmanjši nivo, ki vam nudi še dovolj sprejemljivega udobja.

V zbirki notranjih moči, ki nam je na razpolago, je vera unikatna. Na vero mislimo kot na posedovanje sposobnosti, da bi premikali gore (ki ji lahko), toda moč vere je ravno tako subtilna kot dinamična. Niso vse gore narejene iz zemlje in blata in ne da se odriniti vseh problemov. Nekatere je potrebno preseči.

Ali ima vera meje? Pravzaprav ne, toda s tem virom moramo ravnati pazljivo. Ne smemo pričakovati, da bo dinamična sila vesolja živela naša življenja za nas, ker to preprečuje namen našega zemeljskega življenja. Toda ne smemo si misliti, da lahko gremo skozi vsak problem sami, brez vsake pomoči, božanske ali drugačne.

Moč vere zahteva ravnotežje. Obstaja star rek, ki nas opominja, »Ni nam bila dana naloga, ki bi bila pretežka, da bi jo lahko rešili.«. K temu lahko dodamo, »Vse kar počnemo nas pripravlja na vse kar bomo počeli.«. Vera pa nam stoji ob strani,nas vodi skozi turbulentne trenutke.

Živeti svojo radost je iskanje in cenjenje lepe strani življenja. Vendar ne samo, da jo priznamo, tudi sodelovati moramo v njej – hoditi po travnati jasi brez čevljev ali duhati sveže narezano cvetje. Živeti svojo radost nas opominja, da živimo v sedanjem trenutku namesto, da bi nas krivda preteklosti ali skrbi za prihodnost naredile nemobilne.

Ne zanikamo, da to življenje nima stresnih trenutkov, toda človeška izkušnja ni nikoli bila mišljena kot pogubno. Živeti svojo radost pomeni uravnovesiti trenutke veselja in bolečine, radosti z žalostjo in smeha s solzami. Ko se osredotočenost življenja odmakne od svojega namena zaradi zahtev, je radost – ki se izraža skozi humor, kreativnost, radovednost in čudenje – sredstvo, kako se vrniti na pravi tir in se začeti ponovno gibati.

Da bi bila ljubezen resnična in prava jo je potrebno spraviti v akcijo. Obstaja mnogo barv v mavrici ljubezni. Sočutje je ena najsvetlejših.

Sočutje v dejanju lahko razložimo z eno besedo – služenje. Služenje ni ista stvar kot pomoč. Pomoč temelju na neenakosti; je tip odnosa boljši/slabši in ti, ki se jim pomaga čutijo to neenakost. Pomoč ustvarja občutek dolga.

Služenje ponuja dividendo ljubezni vsem vpletenim stranem. Sočutje vključuje empatijo ali sposobnost začutiti bolečino drugega, toda ne konča se tam. Da bi vključili pravo sočutje se moramo pomakniti z občutji, zato ima izraz »sočutje v delovanju« toliko večji pomen kot beseda »sočutje« sama. Sočutje v dejavnosti je služenje.